Dovolj imam pojasnjevanja zakaj se obnašam, kot se obnašam. Dovolj imam pojasnjevanja kdo sem. Dovolj imam dokazovanja, da sem dovolj dobra.
Predolgo sem potrebovala, da sem dojela, da ne glede na to, koliko pojasnjujem kaj, zakaj in kje, bodo nekateri to še vedno obrnili, brez tega, da bi me poskušali razumeti. Kriva sem tega, da sem cepetala in poskušala dokazati svojo resnico, ampak počasi dojemam, da če me kdo želi res razumeti, mi za to ni treba prositi niti pretirano razlagati svoje resnice.
Ne bom se več trudila dokazovati, da sem dovolj dobra, vredna, da sem dovolj. Dovolj imam tudi tega, da se pomanjšujem ker mislim, da sem preveč. Kontradiktorno kajne? Toliko vzorcev, različnih situacij in mask. Ne bodi preglasna, ne smej se, ne joči, prilagodi se večini. Ne bodi ti. Bodi kot drugi.
Sčasoma sem ugotovila da več kot razlagam, več moči dajem tistim, ki sploh nočejo poslušati. Naj verjamejo, kar hočejo. Naj rečejo, da je bila vsa krivda moja. Naj ostanejo zataknjeni v svoji verziji dogodkov. NAJ. Pustim jim. Ne bom se več branila.
Spoznavam, da neprestano pojasnjevanje ne prinese miru, samo še več drame. Izčrpava.
Odhajam iz neskončnega kroga opravičevanja in razprav. Zaslužim si odnosov, kjer se mi ni treba boriti, da bi bila moja resnica videna. Če moja tišina povzroča nelagodje, to ni moja težava. Če moje govorjenje povzroča nelagodje, tudi to ni moja težava.
Dovolj imam prosjačenja, da bi bila razumljena. Dovolj imam prosjačenja za prijaznost, spoštovanje in empatijo, ki bi mi morala biti dana brezpogojno. Dovolj imam tega, da se postavljam na zatožno klop v sodni dvorani, ki ni bila nikoli pravična.
DOVOLJ IMAM.
Edina razlaga, ki jo dolgujem, je sama sebi: da izberem mir in da grem naprej brez bremena nenehnega truda, da bi me slišali ljudje, ki so zavezani temu, da me ne bodo razumeli. Naj mislijo, kar hočejo.
Ne bom se več pojasnjevala. Ker, iskreno, ni mi treba.
Objem, S.