V odnosih ni dovolj, da znamo lepo reagirati. Potrebujemo tudi pogum, da si priznamo: nekaj nas je zabolelo, nekaj nas je premaknilo. In nekdo mora to slišati.
Ko se zdi, da je vse na tebi
Zadnje dni veliko razmišljam o tej misli:
»Ni pomembno, kaj se ti zgodi, ampak kako se na to odzoveš.«
In ja, del mene to razume. Del mene to tudi prakticira.
Toda… ali to pomeni, da je vsa odgovornost vedno samo na tistem, ki se odziva?
Kaj pa če je nekdo ustvaril situacijo, ki te boli?
Kaj pa če je s svojo brezbrižnostjo, manipulacijo ali tišino sprožil nekaj, kar te je v temelju pretreslo?
Ali je potem pravično, da nosiš celotno breme – tako odgovora kot posledic?
Nočem več potlačiti vsega
Ni mi več do tega, da bi bila tiho.
Ni mi več do tega, da bi vse razumela, vse požrla, vse opravičila.
Ne želim postati topa.
Ne želim več potlačiti vsega, kar čutim, samo zato, da bom “zrela” in “mirna”.
Hočem čutiti.
Hočem predelati.
Hočem razumeti, kaj se v meni premika.
In ja – lahko delam na svojem odzivu. Lahko se učim, kako se izražati bolj nežno, bolj jasno.
Skupna odgovornost za skupni prostor
Ker ne gre le za to, kdo ima prav –
gre za to, kaj z nama nastane, ko se nekaj zgodi in kako to rešiva.
Verjamem, da je moč v tem, da znamo postaviti ogledalo.
Da se zavedamo, da tudi odziv šteje, da se je nekaj sprožilo in da se pogleda kaj se je sprožilo, nato pa je pomembno kako se to rešuje naprej.
Odziv je ogledalo – ne krivda
Ni prav, da nekdo odgovornost za nastalo bolečino prevali nate –
in nato tvojo bolečino označi za pretirano.
Ni fer, da te označi za “preveč čustveno”, čeprav si se samo odzvala na nekaj, kar je globoko v tebi nekaj odprlo.
Včasih so reakcije odsev tega, da smo predolgo tiho.
Včasih je jeza zakasnel klic po spoštovanju.
Včasih odziv le razkrije, koliko smo v sebi zadrževale, da smo bile “v redu”.
Ampak to še ne pomeni, da nimamo pravice čutiti.
Da nimamo pravice povedati.
Da moramo vedno znova nositi posledice za stvari, ki jih nismo zakuhale.
Ljubezen ni razbremenitev enega – je bližina dveh
Čeprav verjamem, da je pomembno, kako reagiramo, verjamem tudi tole:
Zrel odnos pomeni, da si upava oba prevzeti svoj del odgovornosti.
Da se pogovarjava o tem, kar je zabolelo.
Da skupaj poiščeva prostor med odzivom in dejstvom.
In da skupaj iščeva rešitev – ne krivca.
Ne moreš postaviti mine in se nato jeziti, da je nekdo stopil na njo.
Tudi to je ljubezen:
Da ne prelagamo vsega na drugega.
Da ne tiščimo glave v pesek, ko nekdo čuti zaradi nas.
Srečava se, nekje vmes
To ni zapis o napadu. To je zapis o tem, da si želim več resničnih stikov.
Bolj poštenih pogovorov.
In manj “duhovnih” stavkov, ki lepo zvenijo, a ljudi pustijo same v krivdi.
Tudi moj odziv ni vedno idealen.
Ampak čutim in si dovolim to raziskati.
In če se kdaj najdeva v tem prostoru vmes –
med resnico tvoje zgodbe in resnico moje –
morda tam končno zares začutiva drug drugega.
Objem, S.