Obstaja tišina, ki izgleda kot mir. Ko se odločiš, da ne boš nič rekla. Ko pogoltnešk in nadaljuješ. Ko si rečeš — ni vredno. Pustimo.
In za trenutek je res lažje. Ni prepira. Ni napetosti. Vzdušje se umiri. Situacija je rešena.
Ampak ni.
Je samo shranjena.
Ker kar ni povedano — ne izgine. Živi naprej. V tebi. V tem, kako se naslednjič odzoveš. V tem, kako malo manj zaupаš. Kako malo manj daš.
“Tišina iz strahu pred konfliktom ni mir. Je odložen konflikt — z obrestmi.”
Naučili so nas, da je konflikt slab. Da je dober partner tisti, ki ne povzroča težav. Da je ljubeče — ne težiti, ne zahtevati, ne vznemirjati.
In tako smo se naučili molčati. Ne iz modrosti, ampak iz strahu. Strah pred tem, da bomo preveč. Da bomo zavrnjeni. Da bomo zapuščeni. Neslišani.
Ampak pogosto postane slabše ravno zato, ker smo tiho.
Ker partner ne more brati misli. Ker ne ve, da te je nekaj prizadelo — če nisi povedala. Ker misli, da je vse okej — ker ti izgledaš okej. Medtem ko v tebi raste seznam stvari, ki niso okej.
In potem pride trenutek — ko je skodelica polna. Ko izbruhne — iz nečesa majhnega, nečesa nepomembnega. In on ne razume zakaj. In ti ne znaš razložiti — ker ni samo ta trenutek. Je sto zamolčanih trenutkov pred njim.
· · ·
Konflikt ni konec odnosa. Je del njega. Je signal, da sta oba v njem. In če konflikte rešujeta, jih obvlada in delujeta kot team, zrasteta. Postajata močnejša.
Odnos brez konflikta ni miren odnos. Je odnos, v katerem nekdo — ne govori resnice.
Naučiti se povedati — mirno, brez napada, brez kopičenega jeza — je ena najtežjih veščin v intimnosti.
Ni enostavno. Ampak je mogoče.
Začne se z enim stavkom. Majhnim. Varnim. “To me je prizadelo.” Ne obtožba. Ne drama. Samo resnica.
Ker tišina, ki ščiti mir — na dolgi rok uniči odnos.
Objem, S.