O mentalnem seznamu, nedoslednosti in tem, zakaj smeti niso samo smeti.
Družbena omrežja so ena zanimiva zadeva. Algoritmi ti ponujajo ravno prave stvari — ali pa ravno napačne, odvisno od dneva.
Že pred časom me je zbodlo — in nisem hotela verjeti — da je moški tisti, ki daje ton razmerju. Da ženska sledi. Da je njen mir odvisen od njegove prisotnosti, doslednosti, varnosti, ki jo ustvari.
Borila sem se proti temu. Ker sem hotela verjeti, da si varnost lahko ustvarim sama. Da so moje nesigurnosti moje — in moja odgovornost. Da če bom bolj umirjena, bolj v svojem centru, manj reaktivna — bo bolje. Ne težiti. Ne reagirati. Zadržati. Se spreminjati.
Ampak kakorkoli sem se trudila, vedno je nekaj počilo. En čas je šlo. Ampak v tem trudi sem počasi izginjala. Tlačila svoje potrebe. Tlačila svoje vrednote in tisto, kar mi je važno.
Hotela sem biti tista ženska, ki tega od nikogar ne potrebuje. Samostojna. Cela sama zase. In sem bila — do neke mere. Ampak potem je nekje izbruhnilo. Vedno znova. Ne iz slabosti — iz resnice, ki sem jo potlačila predolgo.
“Lahko si ustvariš varnost sama. Ampak varnosti z njim si ne moreš ustvariti namesto njega.”
Zakaj ženska “teži”
Ko ženska postane živčna — ker ni odnesel smeti. Ko postane napeta — ker je pozabil na tisto, kar je obljubil. Ko se odzove nesorazmerno — ker jo je nekdo tretjič vprašal, kaj je za kosilo.
In njemu ni jasno, zakaj se ponovno razburja.
Ker smeti niso smeti. Smeti so dokaz, da ji treba opominjati, da ni slišana. Da je sama v tem gospodinjstvu, v tem razmerju, v tej glavi, ki nikoli ne počiva.
Ko on pozabi — ona ne vidi pozabljenega koša. Vidi vzorec. Vidi vse tiste trenutke, ko je morala ona zapomniti, organizirati, predvideti, opozoriti. Vidi, da nosi mentalni seznam sama — in da je ta seznam dolg in da nikoli ne izgine.
· · ·
Kaj je mentalni seznam
Mentalni seznam ni to, kar narediš. Je to, kar veš, da mora biti narejeno — in da boš, če tega nihče drug ne bo naredil, morala narediti ti.
Je vedeti, kaj je treba prinesti iz trgovine. Je opaziti, da je doma zmanjkalo mila — in ga prinesti, preden zmanjka. Odnesti knjige v knjižnico, da ne plačaš zamudnine. So malenkosti. Skoraj nepomembne. Ampak živijo tam nekje v glavi — tiho, vztrajno, brez odmora.
Je živeti z odprtim zavihkom v glavi, ki se nikoli ne zapre. Nikoli. Niti ponoči.
In on — ki tega zavihka nima — vidi mirno žensko. Ali pa napeto žensko. Odvisno od dneva. In ne razume zakaj.
“Ni napeta ker teži. Napeta je ker nosi — in ker ve, da bo nesla tudi naslednji teden.”
Nedoslednost, ki ubija varnost
Ženska se ne počuti varno z moškim, ki je danes prisoten, jutri oddaljen. Ki danes posluša, jutri ne sliši. Ki obljubi in pozabi — ne zlonamerno, ampak ker mu ni bilo dovolj pomembno, da bi si zapomnil.
In ona si reče: ne smem biti odvisna od njega. Moram biti v svojem centru. Stabilna sama.
In je. Zgradi zid iz samozadostnosti. Nauči se ne pričakovati. Narediti sama – ker narediti sama je boljše kot prositi in vedno znova opominjati.
Ampak to ni center. To je oklep.
Center je prostor, iz katerega se odločaš. Oklep je prostor, v katerem se skriješ, izginjaš.
· · ·
Kaj ženska zares potrebuje
Ne popolnega moškega. Ne tistega, ki nikoli ne pozabi smeti.
Potrebuje moškega, ki je v svojem centru. Ki ve, kdo je — ne glede na to, kakšen je dan, kakšno je razpoloženje, kakšna je ona. Ki ne zaniha vsakič, ko zapiha veter. Ki je trden — ne tog, ne hladen — ampak trden. Kot nekdo, ob katerem se lahko spustiš, ker veš, da ne bo padel skupaj s teboj.
Potrebuje partnerja. Ne še enega otroka, ki ga mora voditi, opominjati, čakati da odraste. Ne nekoga, ki potrebuje njeno energijo, da sploh funkcionira. Ne nekoga, ki ji jemlje — pa misli, da ji daje.
Ker ženska, ki je poleg moškega brez centra, ne more biti v svojem. Vso energijo porabi za to, da drži njega pokonci. Da zapolni praznino, ki bi jo moral zapolniti sam. Da nosi — njega, sebe, in vse vmes.
In potem se sprašuje, zakaj je izčrpana. Zakaj je napeta. Zakaj “teži.”
Ker nosi preveč. In ker bi morala nositi le sebe.
Videna ženska se ne bori. Videna, slišana, poleg nekoga trdnega — diha. Se sprosti. Pusti se biti mehka, nežna, ne ker mora — ampak ker je varno biti mehka.
In ko je mehka, ni šibka. Je doma v sebi. To je tisti center, o katerem vsi pišejo. Ne zgrajen iz distance in samozadostnosti — zgrajen iz zaupanja, da bo drugi tu, ko pustiš vse iz rok.
“Ženska ne izgubi sebe ker je prešibka. Izgubi se ker je predolgo stala poleg nekoga, ki ni bil trden.
In kaj zdaj
Ne vem, ali je odgovor v tem, da poiščeš moškega, ki bo doslednejši. Ali v tem, da se naučiš živeti s seboj tako, da te njegova nedoslednost ne zamaje.
Verjetno oboje. Verjetno niti eno niti drugo ni dovolj samo zase.
Vem pa tole: tvoja napetost ni tvoja napaka. Tvoj izbruh ni dokaz, da si preveč. Je dokaz, da si nosila predolgo — in da si človeška.
In da si zaslužiš nekoga, ki to vidi. Ne nekoga, ki te reši. Nekoga, ki ti poda roko in ti reče, dajva skupaj.
Objem, S.