Razmišljanje o monogamiji, poliamoriji in vsem vmes.
Že nekaj časa razmišljam.. Če naj sploh pišem o tem? Ali imam sploh dovolj znanja? Izkušenj? Razumevanja? Čustvene inteligence?
Ampak včasih je zliti na papir (ekran), kar veš in si pustiti možnost, da se naučiš še kaj novega.
In med procesom razmišljanja in pisanja… sem ugotovila, da vsak mora nekje začeti in verjetno … če misliš da veš vse o ljubezni in odnosih… Verjetno ne veš nič.
Monogamno? Nemonogamno? Poliamorija? Odprta razmerja? Svinganje? Anarhija odnosov?
Kakorkoli že — začelo se je govoriti o tem. Malo več. Obstaja pa že… verjetno odkar vemo zase. Definicije se premikajo. In vprašanja, ki so bila nekoč tabu, so zdaj na mizi. Na Instagramu. V pogovorih s prijatelji ob kavi.
“Ni vprašanje kaj je pravilno. Je vprašanje kaj je resnično — zate, v tem trenutku, s tem človekom.”
Zakaj sploh monogamija?
To je vprašanje, ki si ga redko zastavimo. Monogamija je bila — za večino nas — preprosto dejstvo. Kot gravitacija. Ni je bilo treba razlagati. Bila je.
Ampak zakaj?
Antropologi in evolucijski biologi se o tem še vedno prepirajo. Ena teorija pravi, da je monogamija vzniknila kot strategija preživetja — ko je skrb za potomce zahtevala dva starša, ko so resursi bili omejeni, ko je bilo koristno, da en moški ve kateri otroci so njegovi. Ne romantika. Preživetje.
Druga teorija poudarja socialni nadzor — monogamija je zmanjšala nasilje med moškimi, ki so tekmovali za partnerice. Če je vsak imel svojo, je bilo manj vojn za reproduktivne pravice. Spet — ne ljubezen. Politika.
Tretja teorija — tista, ki nam jo prodajajo pravljice — pravi, da je monogamija naravna. Da smo ustvarjeni drug za drugega. Da obstaja ena sama prava oseba. Da ljubezen pomeni izključnost.
Ampak biologija tega ne potrjuje. Homo sapiens ni strogo monogamna vrsta. Smo — glede na anatomijo, vedenje in evolucijsko zgodovino — nekje vmes. Sposobni globoke navezanosti in hkrati privlačnosti do več oseb. To ni napaka. Je narava.
Tri teorije o izvoru monogamije
Evolucijska: Skupna skrb za potomce je povečala preživetje otrok — monogamija je bila strategija, ne romantika.
Socialna: Zmanjšala je tekmovalnost in nasilje med moškimi — bila je politična rešitev.
Kulturna: Religija, lastnina, dedovanje — monogamija je bila orodje za nadzor nad ženskami in premoženjem skozi zgodovino.
· · ·
In potem je prišla poliamorija
Ali pa je bila vedno tu — samo brez imena.
Poliamorija — beseda iz grščine in latinščine: poly (mnogo) + amor (ljubezen) — je oblika soglasne nemonogamije, v kateri ima oseba več intimnih, čustvenih ali romantičnih odnosov hkrati. Z vedenjem in soglasjem vseh vpletenih.
Ni isto kot varanje. Ni isto kot svinganje. Ni isto kot odprti zakoni hollywoodskih zvezdnikov, ki jih beremo v rumenih medijih.
Je — ko deluje — zelo zahtevna oblika odnosa. Zahteva več komunikacije kot katerikoli monogamni par. Več samozavedanja. Več zmožnosti soočiti se z lastnimi strahovi, ljubosumjem, negotovostjo. Ker ko imaš tri partnerje — nimaš trikrat manj problemov. Imaš jih trikrat več. Samo z več ljubezni vmes.
Varanje — slovenski šport
Ampak tu je tisto, kar me resnično zanima. In kar me je začelo spraševati.
Varanje je — po statistikah — ena najpogostejših stvari v dolgotrajnih razmerjih. Med 20 in 40 odstotki partnerjev v monogamnih zvezah vara ali je varalo. Nekateri viri so višji.
In ko to pride na dan? Seveda je bolečina. Seveda je kriza. Ampak — svet se ne ustavi. Pari se pomirijo. Terapevti delajo. Okolica razume: “Pač se je zgodilo.”
Ko pa nekdo pove, da je v soglasnem odprtem razmerju — kjer vsi vedo, kjer ni laži, kjer ni skrivanja — pride nelagodje. Čudni pogledi. Vprašanja, ki zvene kot obtožbe.
Torej: laž je razumljiva. Iskrenost je škandalozna.
To mi ne gre iz glave. In mislim, da nam ne bi smelo.
“Nismo obsojali laži. Obsojali smo transparentnost. In to pove več o nas — o naših strahovih, naših prepričanjih, naši definiciji ljubezni — kot o njih.”
Pravijo, da eni so za to — eni pa ne
In morda je v tem res nekaj. Morda smo res različni. Morda nekateri resnično iščejo globino v enem — in jim je to dovolj. Morda drugi res nosijo ljubezen širše, bolj razprostranjen, in jim ena oseba ne more biti vse.
Ampak mislim da je to preveč enostavna razdelitev. Ker večina nas ni bila nikoli vprašana. Nikoli nam ni bila ponujena možnost razmisleka. Vzeli smo kar je bilo — model, ki so ga živeli starši, ki so ga pokazali filmi, ki ga je potrdila okolica.
In nekateri v tem modelu cvetijo. Dobro jim je. Najdejo sebe znotraj njega.
Drugi — tiho venejo. Ostajajo ker ne vedo da obstaja alternativa. Ali ker alternativa zveni preveč nevarno. Ali ker jih je strah, kaj bi odkrili o sebi, če bi začeli spraševati.
Smo družabna bitja. Navezanost je naša biološka potreba. Ampak oblika te navezanosti — ena, dve, več, brez etikete — ni samoumevna. Je izbira. In da bi izbirali — moramo najprej vedeti, da izbiramo.
· · ·
Kaj je poliamorija v resnici
Ko gledam tiste, ki jo živijo — ne na Instagramu, ampak v resnici — vidim eno stvar, ki je vedno prisotna: ogromno dela.
Je preverjanje — kje si ti, kje je tvoj partner, kako se počuti tretji. Je prilagajanje urnikov, potreb, kapacitet. Je organizacija, ki zahteva odrasle odrasle — ne romantike brez meja.
Je soočanje z ljubosumjem — ki se ne izgine ker si se odločila za odprtost. Postane samo bolj vidno. In z njim moraš — delati. Gledati ga. Razumeti od kod prihaja.
Je spoznavanje različnih, odprtih, radovednih ljudi. Je — ko je dobro — res lepa izkušnja. Prostornost. Občutek, da si videna v različnih delih sebe od različnih ljudi.
Ampak — in to je tisto kar pogosto zamolčijo — je lahko zelo lepa izkušnja samo, če je nekdo ob tebi, ki želi to raziskovati s tabo. Ne nekdo, ki te vleče naprej, medtem ko ti zaostajаš. Ne nekdo, ki je prepričan, ti pa dvomiš. Ne nekdo, ki hiti — tebe pa pušča za sabo.
Ker če en partner hiti naprej in tebe pušča za sabo — ne glede na obliko razmerja — nisi v odprtem razmerju. Si sama.
“Oblika razmerja ni tisto kar ga naredi varnega ali nevarnega. Je to, ali oba hodita z enako hitrostjo — ali vsaj z enako voljo.”
In zakaj sploh to pišem
Ne zato da bi prepričala kogarkoli v karkoli. Ne da bi rekla, da je monogamija zastarela ali da je poliamorija odgovor.
Pišem, ker se mi zdi, da smo preveč tiho o tem. Da je preveč ljudi v razmerjih ki jim ne ustrezajo — in ne vedo da smejo spraševati. Da je preveč sodb tam, kjer bi moralo biti radovednosti.
In ker mislim, da preden se vprašamo kakšno razmerje hočem — moramo vedeti kdo sem jaz v razmerju. Kaj potrebujem. Kaj me dela varno.
……. in … se nadaljuje
Objem, S.