Opazujem ljudi. Sedim na klopi in opazujem. Vsak v svojih mislih. Eni se glasno smejijo, se objemajo, spet drugi strmijo predse, ne dvignejo pogleda. Vsak bije svoje bitke. Nekateri so videti res srečni, oddajajo to neverjetno energijo. Včasih jih čutim. Lažje začutim žalost, zmedenost, čudne vibracije. včasih začutim neizmerno srečo. Vem da je moje dojemanje odvisno tudi od mojega počutja. Kako vidim svet okoli sebe je najbolj odvisno od tega kako se jaz trenutno počutim. Včasih ko sem dobre volje vidim samo srečne obraze, ne dotaknejo se me tisti žalostni. Mogoče kdo zmoti moje dobro počutje, a jih hitro odstranim. Z neznanci ni težko. Težje je z ljudmi ki so mi blizu. Absorbiram njihove občutke, vlečem jih nase. Pustim da me potegnejo v sebe. Takrat mi ni mar zame. Težko postavim zid da bi se zavarovala. Imam vse te občutke ki niso moji. Včasih težko najdem svojo resnico. Ponotranjim resnico drugih, da bi mi bilo lažje. Pa mi je res? Moram si vzeti čas zase. Da se očistim in ugotovim kaj je moja resnica. Takrat sem spet srečna, težje se me dotakneš. Tudi jaz bijem svoje bitke. Ampak naokrog hodim z nasmehom na obrazu. Vedno znova ugotovim da je življenje moje. Da ti nisem ničesar dolžna. Da nisem nikomur ničesar dolžna. Da ne rabim biti moralna podpora. Da sem jaz na prvem mestu. In da moram postaviti meje. Želim si jih postaviti. Postavljam jih. Počasi. Ampak vsaj postavljam jih.

Do naslednjič …

Objem, S.