Karantena. Samoizolacija. Vem o čem želim pisati ampak vsakič ko začnem, se oglasi “tisti moj cimer v glavi”, ki narekuje kaj bi MORALA pisati.
Kako nam je hudo, kako slabo je vse to kar se dogaja. Ampak ne bom. Ja, zavedam se, ni najlepši čas. Vsi trenutno bijemo svoje bitke, na takšen ali drugačen način.
Sicer se zdaj že počasi zavedam, da mi “Jankoja” (ja dala sem mu ime, ravno zdaj ko to pišem – pozdravi torej Jankoja, mojega cimra v glavi) ni treba poslušati, pa me kljub temu že dva tedna blokira. Ampak zdaj je dovolj.
Tukaj sem. In to je nevihta v moji glavi.
Dva tedna karantene. Svet se je ustavil.
Pa vendar se mi zdi, da se jaz ne morem ustaviti. V sebi divjam. Najprej iztek pogodbe o zaposlitvi (pa še to za polovični delovni čas). Papirologija, klici. Telovadi, da boš fit. Zdravo jej, ampak kaj, ko je hladilnik tako blizu. Vzdržuj stike. Bodi na socialnih omrežjih. Pojdi na zrak. Zaščiti se, virus je povsod. Razkužuj. Ne morem več poslušati o virusu. Ne da se mi. Utrujena sem. Ne morem več razpravljati o njemu. Nočem da me je strah, zavedam se da ima strah nizko frekvenco. Pa kljub vsemu temu znanju, v trgovini skoraj doživim panični napad. Ker me provizorična maska utesnjuje, ker me situacija utesnjuje. Začnem se tresti in komaj diham. Pomirim se. Tukaj in zdaj sem.
Na zraku
V naravi mi je lažje. Zadiham. In razmišljanje je na drugem nivoju.
Razmišljam … Kljub vsemu je to enkratna priložnost. Vsaj nekateri se lahko ustavimo. Zadihamo. Pogledamo na svoje življenje in se vprašamo, če ga želimo tako nadaljevati po pandemiji.
Priznam kriva sem. Pred karanteno, sem se počutila utesnjeno. Hotela sem odmor od službe, odmor od ljudi. Hotela sem na joga, meditacijski, kakšen koli oddih – ampak verjetno sem hotela oddih od sebe. Ampak niti v sanjah si nisem zamišljala, da bo prišlo do takšnega oddiha.
Kako naprej?
Svet se je ustavil in počasi se začnem zavedati da se moram ustaviti tudi jaz. Želim, si pomiriti razdvojenost v sebi. Ustaviti vihar. Nihče me ne preganja. Nikjer ne rabim biti. Nič mi ni treba trenutno, razen … zazreti se vase.
Do naslednjič,
Objem, S.