|

V iskanju istih občutkov

Nemalokrat sem slišala, da se ljudje bojijo, da nikoli več ne bodo zaljubljeni (kot so bili). Da vedno lovijo isti občutek, kot so ga že čutili.

Ampak bolj kot razmišljam, bolj mi je jasno, da je to pot v pogubo.

Niti ena moja zaljubljenost, ljubezen, odnos do zdaj ni bla enaka. Je pa vsaka bila nekaj posebnega. In zakaj bi sebe omejevala, da hočem točno to, kar sem že čutila? Jaz sem radovedna kakšno ljubezen še lahko odkrijem, v kakšne odnose se še lahko podam. In nisem fiksirana na to, da hočem čutiti točno to, kar sem že čutila. Kaj pa če odkrijem nekaj še lepšega? Ne iščem občutka, ki sem ga že mela. Ampak z zanimanjem opazujem kaj se dogaja v meni. Ker iskati isti občutek je pogubno. Ker ne najdeš tega občutka, si razočaran, obupan, pričakovanja imaš na vrhuncu in skoraj da ni drugega, kot da si na koncu razočaran. Pričakovanja je treba včasih spustiti in videti, kam pelje pot, kaj se izcimi.

Ko greš recimo na potovanje ne loviš istega občutka, kot si ga imel na prejšnjem potovanju. Zakaj potem razmišljamo, da mora biti vsaka zaljubljenost, ljubezen enaka? In da je samo tista, ta prava? Zakaj ne moremo preprosto uživati v odkrivanju novega?
Naj bo tudi pot do ljubezni, kot potovanje. Brez da iščemo enako. Da iščemo identično. Opazujmo sebe. Kako se počutimo. Smo srečni? Nas polni? Nam jemlje energijo? Nam jo daje?
Kje pa piše, da mora biti enako kot je že bilo.

Na tej točki lahko podam še eno primerjavo, na kaj me spominja to vračanje, na opojne substance. Ko konzumiraš prvič, lahko doživiš čudovite občutke. In kaj delamo ljudje? Vsakič iščemo ta občutek. Ta hit serotonina, dopamina. Pa nikoli več ni enako. Ampak še vedno se vračamo, vedno potrebujemo novi hit, kaj pa če bo enako. In tako smo lahko odvisniki v ljubezni. Ampak prav tako kot opojne substance niso dobre za nas, lahko zamešamo kemijo in “zaljubljenost” in se podajamo vedno znova v toksičnost. Ne pravim, da kemija ni potrebna, ampak dostikrat nas kemija tako zaslepi, da pozabimo na kompatibilnost. Ampak to je že debata za naslednjič …

Zato ne iščem istih občutkov. Ampak z zanimanjem opazujem in opuščam pričakovanja.

Objem,