Verjamem v ljubezen. Čeprav na prvi pogled mogoče ni videti tako. Verjamem v strastno ljubezen, v kateri se izgubiš, se potopiš in zaradi katere okolica ne obstaja. V kateri obstajata samo ti in partner. Ki zaduši vse zvoke iz okolice. Ki vaju zapre v vajin svet.
Če si dovolj srečen, spoznaš ljubezen svojega življenja. Dobiš priložnost biti z njo, se učiti od nje, ji dati vsak košček svojega bitja. Ji dovoliš, da te popolnoma spremeni na način, ki si ga niti v najbolj divjih sanjah nisi predstavljal.
Kar nam romantični filmi in pravljice ne povedo je to, da včasih dobimo to priložnost in spoznamo ljubezen svojega življenja, žal pa je ne moremo obdržati. In zato ne dobimo svojega filmskega srečnega konca.
Ljubezeni svojega življenja včasih ne moremo obdržati, ker v resničnem svetu ljubezen ni vse in ljubezen ni vedno dovolj. Ljubezen ne reši nepremostljivih razlik, ne premaga verskih ovir, ne zmaga nad boleznijo in nas ne reši pred samim seboj, ko se lomimo.
Ljubezni ne moremo vedno obdržati, ker samo ljubezen v nekaterih primerih ni dovolj. Včasih si ena stran želi razburljivo življenje sredi dogajanja, v velikem mestu, medtem ko si druga stran želi mirno hišico na samem in otroke. Včasih si ena stran želi prepotovati cel svet, druga stran pa je raje v miru svojega doma.
Včasih se zgodi, da se sanje o tem kakšno naj bi bilo življenje posameznika, preveč razlikujejo.
In kdo smo mi, da si pridružujemo pravico, da tej osebi, ki je ljubezen našega življenja, vzamemo sanje? Ali, da jih odvzamemo sebi?
Včasih je največ kar lahko storimo … da osebo spustimo. Da spustimo en drugega. Da smo hvaležni, da smo imeli priložnost takšno ljubezen sploh izkusiti, spoznati.
Ampak je še ena stvar. To, da ne končaš z ljubeznijo svojega življenja, ne zmanjša pomena tega, da si to osebo imel v življenju.
Nekateri ljudje te bodo v enem letu ljubili bolj močno, kot te nekdo drugi lahko ljubi v štiridesetih letih. Nekateri ljudje te lahko naučijo več v enem dnevu, kot se boš od nekaterih naučil v celotnem življenju.
Ljudje v tvoje življenje prihajajo in odhajajo. Eni so tam samo en odstavek tvoje knjige, drugi celotno poglavje, nekateri ostanejo skozi več poglavij. Ampak nobenega nastopajočega ne moremo nadomestiti. Vsak je tam z določenim razlogom in nam prinaša lekcijo iz katere se lahko učimo, če si le dovolimo.
In čeprav se nam zdi, da smo nekoga spoznali ob napačnem času. Da bi bilo lahko drugače. In doživljamo celotno situacijo kot tragično. Moramo pogledati iz drugega zornega kota. Da je celotna zadeva bila blagoslov. Ker smo imeli priložnost spoznati to osebo.
Ker bodimo iskreni… Nekateri ljudje je ne spoznajo nikoli.
Do naslednjič …
Objem,
S.