Vedno smo v iskanju. Nečesa boljšega, bolj razburljivega, novega. Zakaj to iščemo? Ali v osnovi iščemo srečo?

Iščemo vse te občutke. Tisto bi, ko sem tisto imel sem bil srečen. Navezujemo se na kraje, na ljudi. Iščemo zunaj sebe.
Ampak vse je trenutno, vse je minljivo.
Kaj nas osrečuje? Materialne stvari? Najnovejši avto? Mobitel? Novi čevlji? Zakaj?
Zaradi občutka sreče, ki je trenutna?
V iskanju smisla. Zakaj smo tu. Kaj je naš namen?
Kaj pa če je celoten smisel vsega, da živimo? Namesto životarimo. Da uživamo v poti. Da se ustavimo in si rečemo: P*zda mi materna kako dobro mi gre, glej za kaj vse sem lahko hvaležen!
Vse nam je tako samoumevno.
Ne pravim, da moramo tavati skozi življenje, brez ciljev.
Cilje moramo imeti. Želje… Ampak se moramo zavedati, da ko dosežemo cilj, se lahko počutimo prazne. Ali pa bo to samo trenutna sreča..
Ker sreča je znotraj nas. Sreča je v majhnih stvareh. V zavedanju. V hvaležnosti.
Ker tudi če imaš vse. Se lahko nekega dne zbudiš …. In ugotoviš da se ženeš za nečim… Da si želiš nekaj .. česar ni… Ali pa misliš da imaš to pa se sprašuješ zakaj nisi srečen.

Vedno bolj verjamem da je sreča znotraj nas. Znotraj vsakega posameznika. Da si jo sami ustvarimo. Da jo lahko izberemo. Da imamo samo trenutke. Trenutke sreče, žalosti, jeze.. in vse to moramo občutiti. Predvsem pa ne smemo pustiti, da nas v življenju ustavlja strah, ki nam onemogoča da čutimo. Da doživimo.

Objem,

S.