Dostikrat si želimo zaključkov. Situacij, dogodkov. Si sestavljamo scenarije, koliko boljše bi se počutili, če bi nam oseba, ki nas je prizadela, povedala zakaj je to naredila. Če bi nam le povedala, da ji je žal. Ampak a res potrebujemo to? Res potrebuješ to, da ti oseba, ki te je prizadela pove: Prizadel sem te in žal mi je. In počutim se obupno, ker sem ti to naredil. Nenehno stremimo za zaključki. Za tistim zakaj. Zakaj mi je nekdo to naredil. Kaj sem konec koncev jaz naredil, da sem si to zaslužil? Ampak ali res potrebujemo te zaključke? Ali brez tega ne vemo kako je bolelo? Kako boleča je bila izkušnja? Ali res rabimo nekoga, da nam to pove? Da “sočustvuje” z nami? Da nam dovoli, da čutimo to bolečino? Ampak mi smo jo že čutili. Ta oseba nas je sesula v milijone majhnih koščkov in kaj se bo spremenilo, če se tega zaveda? Če ji je žal? Nihče ni odgovoren za naša čustva.In konec koncev …. ali res pričakujemo, da nas ta oseba … ki nas je prizadela, ki nas je ranila, ki je pustila, da se razbijemo na milijone majhnih koščkov … da nas bo ta oseba sedaj sestavila? Da vzame vse te koščke in jih sestavi? Zakaj bi si izbral to? Nekdo, ki ima moč, da te uniči in to moč uporabi … Zakaj mu spet zaupati, verjeti, konec koncev dati to odgovornost, da te nazaj sestavi, da te ozdravi…Svoje koščke lahko sestaviš samo ti. Samo ti imaš moč, da poližeš svoje rane, se iz izkušnje nekaj naučiš in greš naprej.
Objem,
S.
