V dobi družbenih medijev, prekomerne internetne komunikacije, vsi iščemo.. Iščemo vznemirjenost, naslednji “hit”, pozornost. Lačni smo pozornosti, komplimentov, želimo si da nas nekdo želi. Ampak globoko v sebi si želimo biti videni, slišani, varni. Želimo si biti sprejeti, točno taki kot smo. Želimo si norega sexa, kemije, ko pa vse to usahne, ko pride do najmanjšega problema, pa pozabimo komunicirati in hop že iščemo dalje. Odnosi so površinski, nihče nikogar zares ne pusti blizu, nihče nikogar zares ne pozna. Ne spoznamo se, ker se ne vemo pogovarjati, ker ne vemo prisluhniti, ker smo preveč v svojem lastnem filmu. Ker se preveč ukvarjamo s tem kaj kdo dela, kaj je kdo kupil, kaj je naredil, namesto da bi nas zanimalo, kaj prižge iskrico v njih. Zakaj si ne priznamo, da si želimo bližine, intimnosti? 
Intimnost je več kot samo sex. Morda pa je to tisto po čem zares hrepenimo? Iskrenost, vse karte na mizi. Ampak za intimnost se je potrebno razgaliti. Več kot slečti oblačila – pustiti osebo v globine, ji pokazati tudi svojo najtemnejšo plat. Za tak odnos moramo odpreti srce, ne samo dati svoje telo. Intimnost je povezana s tem, da razgalimo svoje misli, da povemo tudi to kar nismo povedali živi duši, da postanemo ranljivi. Intimnost se gradi skozi čas, skozi iskrenost. Pomeni pogovore o stvareh, ki jih drugače ne bi povedali. Pogovori o tem kaj nas straši, kaj nas naredi srečne, o čem razmišljamo, ko ne moremo spati, kaj nas teži, kaj so naši sprožilci*. Graditi odnos, občutek, da osebo poznamo že leta, čeprav jo ne. Poznati osebo na vseh ravneh, tudi na tistih najbolj skritih, kjer se boji biti sprejeta. Intimnost pomeni odkriti vse … Čisto vse … Ampak ko se razgalimo na tak način smo bolj odprti za to, da nas nekdo prizadane in tega se bojimo. Strah nas je da če pokažemo sebe, da nas bo oseba prizadela, da bo oseba odšla. Zato namesto, da poskusimo ustvariti pristno vez, skačemo. Sem in tja. In vedno nam nekaj manjka, vedno plavamo v bazenu izbire. In minevajo dnevi, meseci in leta. 

Kriva sem. Redko koga pustim blizu. Smejem se, čeprav bi včasih mogla jokati, čeprav bi včasih mogla biti jezna. To je moj obrambi mehanizem. Skrivam se za sarkazmom in šalami. Takrat me ne moreš prizadeti. Okoli svojega srca sem zgradila zid in ga zavarovala z bodečo žico. Pretvarjam se, da mi nič ne pride do živega v sebi pa se sesuvam in pobiram koščke, ki se razbijajo. In včasih se bojim, da sem preveč. Preveč čustvena, preveč dramatična, preveč … Ampak se pa tudi zavedam tega in skozi leta sem se naučila ustvarjati pristne odnose. Lovim se še. Ampak se učim. Učim se odpreti srce in spustiti ljudi blizu. Eni ljudje ostanejo. Eni grejo. Ampak vsi pa me nekaj novega naučijo o sebi. 

Objem,S.