Vem kaj počneš. Odrivaš me. Ker so stvari postale preresne. Ker se ne veš soočiti s svojimi čustvi. Bežiš. Kot to ponavadi jaz delam. Iščeš naslednjo lahkotno stvar. Preigravaš svoje vzorce, tisto kar ti je znano. Vem. Ker sama to delam. Ko naletim na oviro, grem preprosto dalje in pustim. Poiščem nekaj lahkotnejšega. Dokler spet ne postane težko. Potem spet bežim. Nekaj sem se že naučila. Poskušam drugače delati. Poskušam komunicirati. Postavljati meje. Povedati kaj mi ni ok.
Isti programi 30 let, se ne izničijo skozi noč
Ampak včasih je težko. Kar delaš vedno znova, postane navada. Cona udobja. Prvi korak je da se zaveš, da si spet tam. Vse kar je novo, vse kar je izven cone udobja, je težje. Drugače reagirati. Ampak kaj ko v življenju lahko kontroliramo samo svoje reakcije? Je to dar ali prekletstvo?
Preverjam samo sebe. Kaj bi naredila kot prvo reakcijo. Umirim se, prespim. Bolj jasno vidim. Kaj je moja druga reakcija? Pustim. Preverim za nazaj. Delo je. Ampak vem da me to “delo” vodi v novo navado, ki bo nekoč postala cona udobja in bo lažje. Vedno se lahko kaj spremeni. Vedno lahko kaj spremeniš. Ampak samo pri sebi.
Ljudje okoli nas so velikokrat naša ogledala
Ljudje okoli nas so kot ogledala. Na takšen ali drugačen način. Vedno bolj se zavedam tega. Kaj pišeš, kaj govoriš, kaj svetuješ drugim? Mogoče je to nasvet, ki bi ga moral sam upoštevati. Ja ujela sem se. Ko sem komentirala situacijo. V vseh komentarjih sem našla nasvet, ki bi ga morala dati sebi in ga upoštevati.
Enkrat sem v eni knjigi prebrala, da včasih moraš na svojo situacijo pogledati iz prijateljske perspektive. Kaj bi v dani situaciji svetoval prijatelju? To je nasvet zate. Skoraj zagotovo mu ne bi dovolil, da si dela to kaj si dela. Ker ga maš rad, ker ga vidiš v drugi, svetli luči. In to ljubezen bi morali čutiti tudi do sebe.
Objem,
S.