Življenje je kot vzpon na goro

upanjenovopoglavje

Ah to življenje. Se vemo ustaviti? Si vzeti oddih? Ali samo drvimo na vrh gore? Vemo okrevati po padcu, ali se dalje vlečemo po vseh štirih? Življenje je polno prispodob, ki bi jih lahko uporabili … Mogoče bi takrat lahko zaživeli s polnimi pljuči.

Vzponi in padci

Polno misli, razmišljanj in brez rdeče niti. Nisem nič pametnega napisala že od maja. Včasih se zgodi življenje in tako kot je bilo v razsulu moje življenje tako je bilo v razsulu pisanje. Polno nedokončanih objav, brez repa in glave. Kam grem? Kdo sem? Kaos v glavi, kako misli spraviti v red?

Saj niso bili vse samo slabi trenutki in padci, ampak bilo jih je precej več kot vzponov.

Včasih ko misliš, da globlje ne moreš pasti padeš še nižje. Je komu to znano?

Včasih je ok povedati, da nisi v redu. Da nasmeh, ki ga imaš na obrazu samo zakriva vso bolečino, ki je v tebi. Da nimaš iskrice in stvari ki so do zdaj delovale enostavno ne delujejo več.

Imamo orodja, dajmo jih uporabljati?

Kaj pa ko ta orodja ne delujejo? Pojdi v naravo, srkaj sonce. Športaj. Meditiraj. Pleši. Naredi nekaj drugače. Pogovarjaj se s prijatelji. Zakopaj se v delo. Najdi svoj smisel. Ampak šla sem. Iskala sem. Poskušala sem se zvleči iz črne luknje. Športala sem. Meditirala sem. Pisala sem. Brala sem. To je vse en bullshit mi je odmevalo v glavi. 

Vsega imam dovolj. Ampak greš dalje. Delaš majhne korake. Si ponavljaš: Tudi to bo minilo. Tudi to bo minilo.

Včasih ne vidimo večje slike

Rada bi verjela, oziroma trudim se verjeti, da včasih pač ne vidim večje slike in vse je za nekaj dobro. In stvari se včasih morajo sesuti, da se lahko na novo sestavijo. Zapreti kakšna vrata, da se odprejo nova. Porušiti grad iz peska, da lahko zgradiš večjega, boljšega, lepšega. Ampak ljudje imamo to navado, da se oklepamo. Prekleto se oklepamo stvari, čeprav ne delujejo, čeprav nismo srečni. Iščemo zunanje dejavnike, razloge, zakaj nekaj ne deluje. Ker v sebe je težko pogledati in prekleto težko si je priznati, da je čas, da gremo naprej, ker tu kje smo ni dobro. Ampak kasneje je lahko boljše, veliko boljše, kot če ostanemo v istem sranju in upamo na izboljšanje.

Včasih samo plujemo skozi življenje in lahko samo upamo, da smo se iz lekcij nekaj naučili. Drugače lekcije nimajo smisla in jih vedno znova ponavljamo.

Življenje nikoli ni ravna črta in prej se tega zavemo, lažje nam bo. Je bolj kot vzpon na goro, z vsemi težkimi vzponi, zvito nogo, ozkimi potkami, dvignjenim utripom, kamni na poti. Ampak poleg vsega tega, so tudi čudoviti razgledi, sončni vzhodi in zahodi, ljudje ki jih srečamo na poti, redke rastline, rožice, ki jih lahko vidimo, če samo odpremo oči in si dovolimo zares videti.

Objem,

S.