Včasih se sprašujem zakaj se sploh sekiramo? Življenje je … Kratko. Včasih pozabimo, da so vsi problemi mikroskopski. Da dokler smo zdravi in dihamo imamo v bistvu vse. Nekoč nas ne bo več. Nihče ne ve kdaj. Ampak nekoč nas ne bo več. Niso pomembni vsi prepiri, vse zadeve, ki nas sekirajo, če nas enkrat samo več ni. Ja moramo se učiti, moramo se razvijat, iti preko sebe. Da lahko užijemo življenje, tako kot je. Na eni strani življenje, polno življenja, na drugi strani pa smrt. Tako malo govorimo o tem. Še ena tabu tema. Ampak vse nas čaka. Lahko bi rekli, da je to edina stvar, ki se bo zagotovo zgodila. Ja zveni črnogledo, ampak v osnovi ni. Ker to nam daje možnost, da živimo. Če se zavedamo svoje minljivosti lahko večkrat zamahnemo z roko, lahko večkrat zagrabimo življenje in ga užijemo s polno žlico. Zadihamo s polnimi pljuči. Dajmo se zavedati svoje minljivosti. Dajmo zares živeti. Da ko bomo enkrat tam nekje, da bomo lahko rekli, da smo zares živeli, ne le životarili.

Objem,

S.