Večina nas beži brez življenjem. Stvari, ki jih ne moremo prenesti zalivamo z alkoholom, z drogami, prekomernim športanjem, sexom. Vse so to samo trenutni užitki. Nismo se naučili sedeti sami s sabo v svoji tišini. Nismo se naučili soočati s sabo, s svojo bolečino. Misli so včasih naš največji sovražnik. Ker se uničujemo z njimi. Ker si v mislih ustvarjamo scenarije, ki niso resnični in trpimo čeprav se ni nič zgodilo v realnem življenju. Naša predvidevanja nas “ubijajo”. Namesto, da bi včasih samo vprašali in zvedeli, kaj se dogaja z drugo osebo.
Se sploh pogovarjamo? Ali samo govorimo?
Nismo navajeni komunicirati, nismo se navajeni pogovarjati. Saj se pogovarjamo. Površinsko. Z maskami. Ker se ne upamo razgaliti. Ker ne upamo ljudi spustiti v svojo intimo. Zakaj? Bojimo se, da nas bodo videli, čeprav si globoko v sebi vsi želimo biti samo videni, slišani. Ampak s tem, da ljudi spustimo blizu, smo korak bliže temu, da nas bodo prizadeli. Kar pa pozabimo, je da vsi gledajo na stvari iz svoje perspektive. Da nam pravzaprav nihče nič ne dela, ampak vedno izhajajo samo iz sebe. Čeprav je to včasih težko sprejeti.
Bullshit izgovori
In tam smo mi. Z vsemi svojimi ranami iz otroštva. Z izgovori. Takšen sem ker …. Bullshit. Zdaj si odrasel in lahko postopaš drugače. Ja težko bo. Ti bo spodletelo prvič. Ti bo spodletelo drugič. Mogoče celo tretjič. Ampak trudiš se postati boljši. Trudiš se videti iza svojih strahov, vzorcev. In že to šteje nekaj.
Objem,
Sabina