Deklica za zidovi

Kraj, ki je jemal dih. Zelenica katere trava je bila tako mehka, kot da bi hodil po oblakih. Tako nedotaknjeno. Tako nedolžno. Cvetele so najlepše rože. Sončni žarki so objemali vsako biljko posebej. Dišalo je po domačnosti. Po svežem. Balzam za dušo. Deklica je plesala. Pela. Ni se ničesar bala.
Potem je prišla nevihta. S sabo je prinesla veliko upostošenje. Strele so povrzočile požar. Gorelo je. Zažgalo je zemljo. Uničilo rože. Kljub dežju je zgorelo skoraj vse.
Zaradi strahu je deklica zgradila zid. Zavarovala ga je z žico. Strah je prežemal vsako celico njenega telesa. Vse je postalo sivo. Ni več videla barv.
Skozi leta je zraslo trnje. Plevel. Nosili so smeti. Ves odpad so tam pustili. Zid je bil vedno višji. Nihče ni vedel kaj se skriva za njim.
Prišla je zima. Vse je zaledenelo. Kot da se je zgnil črni oblak nad pokrajino. Dolga leta je bil to najbolj črni kraj v celotni pokrajini. Sonce na ta del ozemlja več ni sijalo.
Nekega jutra se je deklica zbudila. Bila je utrujena. Njene roke so bile polne žuljev od grajenja zidov. Prsti pordeli od ledu. Temni lasje so ji utrujeno padali na ramena. Prevzemala jo je žalost. V očeh je imela solze. Ni več vedela zakaj zida. Kaj je delala vsa ta leta in kaj je bil strah v njenem srcu.
Prvič po dolgih letih je pogledala v nebo. Skozi črno oblačno nebo je zagledala utrinek….
Na obrazu se ji je narisal nasmešek, v srcu polno strahu se je zbudilo upanje. Naslednji trenutek so se ji iz oči vlile solze. Ena za drugo so padale na prežgana tla.
Kamor so padale solze… Tam je iz tal začela poganjati trava. Po dolgih letih je deklica spet videla barve. Srce se ji je začelo polniti s toplino. Z bosimi nogami je začela hoditi po potki. Vse česar se je dotaknila je ozelenelo in začelo cveteti. Drevesa ki jih je objela so se začela prebujati. Poganjala so najlepše popke. Pogledala je svoje roke. Zacelile so se.
Zid se je začel rušiti. Posijali so prvi sončni žarki ki so stopili led. Prišla je do trnja. Ko se ga je dotaknila so vzcvetele najlepše vrtnice. Ni se jih bala. Zdaj je vedela, da imajo tudi najlepše vrtnice trnje. Pospravila je smeti. Spet je začela peti. Spet je začela plesati. Plesati kot da je nihče ne gleda. In srce se ji je napolnilo z ljubeznijo. Vedela je .. da čeprav bo prišla nevihta, da bo spet posijalo sonce. Čeprav bo prišlo do upostošenja bo vedela začeti znova. Naučila se je da je vedno upanje. Da je vonj po dežju tudi po svoje lep. Da ko se srečata sonce in dež nastane mavrica.
Strah je zamenjala z radostjo. Ta je zdravila vse. Ta je iz neba pregnala še najbolj črne oblake. In deklica je sijala. Nikoli več ni pustila, da bi kar koli uničilo njen sijaj.

*Zgodbica je fikcija, trenutni navdih.

Objem,

S.