Na eni točki v življenju, sem se začela spraševati kaj je ljubezen? Kaj pomeni nekoga ljubiti? Imela sem toliko različnih definicij, kako jo kdo občuti, česa si kdo želi.
Debatirala sem, spraševala druge kako jo vidijo, kako občutijo. Metuljčki v trebuhu, strast. Živalska privlačnost. Ko vidiš veš. To je bilo samo par odgovorov. Ampak kaj ko strast izgine. Ko metuljčki odletijo?
Čutila sem … Intenzivno sem čutila.
Mejilo je na obsedenost. Velikokrat sem te postavila na tron. Imela sem te za več, kot sebe. S tem sem ustvarila odpor. Kot da te nisem vredna. Nisem se imela rada. Mešalo se mi je. Vsakič ko mi je zapiskal telefon, sem poskočila. Si to ti? S svojimi odzivi, si mi narekoval počutje. Če sem začutila samo majhen upor sem bila slabe volje. Če si se hecal, sem bila dobre. Bila sem na vrtiljaku občutkov. En trenutek gori, nato pa sem spet trdno pristala na tleh in padla v globine. Ampak nočem tega.
Nisem več za igrice. Ne da se mi. Na novo sem definirala ljubezen. Rada bi strast, ampak želim si tudi kompatibilnost.
Želim si počasno ljubezen.
V tvoji družbi se želim počutiti domače. Iskreni nasmehi. Varnost. Nisi predober za mene. S tabo želim deliti delčke svojega življena. Čudovite sončne zahode. Moja mala veselja. Tvoja mala veselja. Kratke filmčke, ki inspirirajo ali pa naju nasmejejo. Odseke iz knjig. Filozofiranje pod zvezdami. In včasih sem malo pocukrana. In tega me več ni sram. In rada se stisnem k tebi, te objamem. Ljudje potrebujemo objeme. Bližino. Cartanje. Božanje. Nežnosti.
In čeprav si želim tvoje bližine, rabim tudi svoj prostor. To ne pomeni, da nisem rada s teboj. Ampak obstajati morava tudi vsak zase. Biti svoja celota. Ne iščem svoje boljše polovice. Ker sem cela. Ker si ti cel.
Rada bi sprejela tvojo senco, vso tvojo prtljago. Ker vsak jo ima. In rada bi da ti sprejmeš mojo. Da dava ego na stran, se pogovarjava brez obtožb. Da je tišina v tvoji bližini prijetna, ko sva vsak zamišljena v svojem svetu.
Rada bi te inspirirala, te kaj novega naučila. Te vlekla naprej ko bi to potreboval, bila tvoj mir in tvoj ogenj. In želim si to tudi zase. Ko sem utrujena, ko nimam več kančka moči, da me stisneš k sebi in mi poveš da bo vse vredu, da je vse vredu. Intimnost v kateri padejo maske, v kateri se nama ni treba pretvarjati, ker si ustvariva svoj varen prostor – ki je med nama. Najin svet.
In konec koncev, da vsak dan, vsak trenutek izbirava en drugega. Vem, ne sliši se romantično, ampak ljubezen je tudi izbira. Izbira da te ne pustim na cedilu ko to najbolj potrebuješ. In da poskušam razumeti od kod izhajaš, kaj potrebuješ in ti dam prostor, ko ga rabiš.
Na tej točki mislim, da je to ljubezen. Tista prava, pristna. To je moja definicija ljubezni, ki sem jo ustvarila zase in ki si jo želim.
Objem,
S.