Zakaj se NE zanašam na “kemijo” in “metuljčke v trebuhu”?

“Ej spoznala sem enega zelo vredu tipa, noro je luštkan, super, zanimiv, ve kaj hoče v življenju, všeč mi je njegov način življenja in kako se obnaša do mene.

Ja?

Aaaaaampak nimava kemije.”

Kaj pa sploh je kemija? Oziroma, kako sem si jaz, skozi svoje izkušnje poskušala razložiti ta “čudež” in zakaj se ne zanašam na njo.

Če realno pogledam, sem kemijo v teh štirih letih, samskega življenja občutila mogoče enkrat ali dvakrat. Bila je res intenzivna. Taka, da niso bile potrebne besede. Električni valovi čez celotno telo, iskrice, ognjemet. Moram ga imeti.

Ampak .. Ni mi bilo všeč kdo sem postala JAZ zaradi te kemije. Ker ta kemija je poleg tega občutka strasti in metuljčkov prinesla na plano tudi vse moje nesigurnosti, ko se oseba ni obnašala tako, kot sem jaz pričakovala (ja vem, problem je že tukaj, da se oseba “ni obnašala, kot sem jaz pričakovala”, ampak čeprav delam na tem, da imam pričakovanja minimalizirana, je to skoraj nemogoče nadzorovati, ko pride do kemijske reakcije). Odprla je en kup ran in jaz sem postala neprepoznavna, obsedena različica sebe. Ampak zakaj? Kako? Če pa vsi govorijo o tej magični kemiji, ki jo moramo občutiti. Pa jo res moramo?

Jaz nočem biti ta oseba. A to pomeni, da nikoli ne bom mogla najti partnerja?

Kljub temu, pa vse ni tako črno in belo.

Kemija in metuljčki v trebuhu niso tako nedolžna stvar, kot zveni na prvo žogo. Poleg tega pa to ni glavni indikator, ki bi ti naj pokazal, da je nekdo “pravi” zate. Zakaj ne?

Iz vidika delovanja telesa, je situacija naslednja … ko srečamo to osebo, se nam sprosti v telesu en koktejl (kortizol, dopamin in adrenalin) kemijskih reakcij, ki izključi našo sposobnost jasnega, globokega razmišljanja in prejemanja informacij — lahko bi rekli, da gledamo skozi rožnata očala. In ko se ta koktejlček aktivira, se nam ravni serotonina (hormona sreča) zmanjšajo, kar pa povzroči to obsesivno-kompulzivno vedenje, ki ga mi veselo povezujemo z romantično zaljubljenostjo, kemijo oziroma metuljčki v trebuhu. To torej razloži moje zavedanje o temu, da postanem neprepoznavna, obsedena različica sebe.

Na prvih stopnjah zaljubljenosti, se poviša tudi stopnja stresnega hormona kortizola. Čustva, ki se nam pojavijo in jih asociramo s seksulano privlačnostjo (razburjenje/zagrabi priložnost), so zelo podobna čustvom, ki se pojavijo v delu možganov, ki je stimuliran, ko se pojavi grožnja (nevarnost/izogni se). In velikokrat jih ne vemo razlikovati. Zato tudi metuljčki v trebuhu, niso nujno dober pokazatelj dejanskega stanja. Saj lahko naznanjajo razburjenje in akcioznost.

Te asociacije vodijo nazaj v otroštvo. Če poskušam karikirati. Otrok je vznemirjen, vesel, ker bo šel na vrtiljak, v trebuhu čuti metuljčke, on trenutno sicer ve, da je vesel, ampak starš mu lahko nenamerno ta čustva razloži kot strah. A te je strah? Saj je prav da te je strah. Pravkar smo dali ime tem čustvom. In ko se nam zgodi več takih situacij, skozi izkušnje, si težko razložimo in ločimo, če čutimo strah ali vznemirjenje.

Ampak zakaj potem mislimo, da rabimo kemijo, za uspešno zvezo?

Kemija v nas spodbudi, nekaj znanega. Ja! Ampak to “znano” kar spodbudi .. so naši izzivi, ki smo jih srečevali v otroštvu. Globoko zakoreninjeni vzorci, rane, razočaranja, ki jih hranimo v podzavesti. Kar razložit tudi dejstvo, zakaj se s to osebo lahko obnašamo na ravni otroka in od tu tudi ugotovitve, kasneje v življenju, da smo se “poročili s svojimi starši”. No, da se vrnemo …. To “poznavanje — nekaj mi je tako znano” potem sproži čustva, ki nam dajo iluzijo, da je nekdo za nas “pravi”. Ker nam ta oseba pomaga, pri tem, da podoživimo vzorce, ki smo jih že nekoč doživljali. Če se zavedamo tega, je lahko zelo koristo, saj lahko te vzorce uspešno predelamo. Problem nastopi, če se tega ne zavedamo (in največkrat se ne), saj so te zveze, ene lahko ene izmed najtežjih. Ker ne vemo ločiti, med kemijo in če je kdo res za nas, se kar hitro lahko zgodi, da se zapletemo v cikel ponavljajočih se zvez in vedno istih partnerjev, ki pritiskajo na naše sprožilce.

Prepoznavanje odzivov telesa

Enkrat, ko razumemo, da odziv našega telesa, ne opozarja nujno na realnost, ampak na našo podzavest in zavedanje, lahko postanemo bolj motivirani, da razmislimo o tem, zakaj si sploh želimo točno te osebe. Poleg tega pa tudi lahko raziščemo, kako sploh v telesu občutimo vznemirjenje in strah in ga v prihodnosti boljše definiramo.

Čeprav so ta odkritja, lahko izredno boleča … nas kasneje lahko pripeljejo k večjemu samozavedanju, jasnosti in tudi sami lažje presodimo ali so odločitve, ki jih sprejemamo v ljubezni, prave za nas.

Kemija o kateri je govora, je mišljena kot neustavljiva privlačnost, ki se pojavi med dvema človekoma. Je samo moj pogled na zadevo, ki sem si ga izoblikovala preko izkušenj in branja. Nikakor nisem mnenja, da te tvoj bodoči partner ne sme privlačiti. Seveda, da te mora privlačiti. Ampak tukaj je govora, o tisti surovi, neobvladljivi privlačnosti, zaradi katere izgubiš razum, se obnašaš obsedeno in konec koncev, ker zelo težko nadzoruješ sebe, lahko hitro padeš v past ponavljajočih vzorcev in na poti izgubiš sebe.

Do naslednjič, S.Malo bolj poglobljeno razlago vseh procesov lahko najdeš tukaj: https://www.psychologytoday.com/us/blog/spellbound/202102/beware-the-chemistry-love