Veselja … iskric .. magičnih momentov. Spominov. 

Ampak december je za mnoge tudi stres. Žalost. Napetost. Hitenje. Stiska. 

December je zame bil med drugim tudi mesec sesuvanja.

Obdobje velikih vzponov in velikih padcev

Ja priznam, skrivam se za nasmehom. Dostikrat se hecam, ko bi mogla jokati. Obrambni mehanizem? Mogoče. Nepredelana čustva? Zagotovo. 

Zdi se mi, da tudi ko kričim, me nihče ne sliši. Takrat se skrčim v malo pikico in nočem nikoga obremenjevati. Občutek, da je moja tema prevelika, da bi mi jo kdorkoli lahko pomagal nositi, me objame. Takrat se mi zdi da me nihče ne razume. Sesuvam se. Podzavest mi ne da mira. Premleva stvari, bori se s starim jazom, ker na plano sili novi jaz. Te borbe med starim in novim jazom so zadnje čase kar pogoste. Sovpadajo s spremembami in podiranjem starih vzorcev. Enkrat mi je nekdo rekel, da tisto kar ponavljaš po 30 let, ne moreš tako hitro spremeniti. Verjetno je res. Vse bi instantno. Takoj. In stari vzorci, ki jih ponavljal nekaj let se težko spremenijo čez noč.. Ampak lahko se trudim. Lahko poskušam. Mali koraki in male zmage. Hopa zdaj sem tak naredila, bom probala pa drugič drugače. Včasih pa pozabim, da k temu spada tudi to, da si dam mir. Da se potepkam po ramenu in si povem, da je vredu, da se mi nikam ne mudi.

Včasih pozabim na vse male zmage

December je tudi mesec spominjanja. Na staro leto. Na vse male in velike preizkušnje, ki so nas tako ali drugače spremenile. Leto 2022 je bilo zagotovo leto odnosov. Ne samo z drugimi, tudi s samim sabo. Dosti samorefleksije. Postavljanja mej. Zanimivih debat in aha momentov. In moja novoletna resolucija, je za to leto bila prvič postavljena na drugačen način.

Naučila se bom rečti ne. Velikokrat mi je uspelo, velikokrat spodletelo. Velikokrat sem rekla ne in sledila je slaba vest. Ampak poskušala sem poslušati sebe. Poskušala sem sebi dati prostor. In kaj je v tej zgodbi verjetno najbolj važno. Poskušala sem. 

Še ena izmed malih zmag…. 

je da čeprav padem v temo, v globino se hitreje poberem in če se je kaj spremenilo čez leta, je to zagotovo “čas okrevanja”. Padem. Včasih padem globoko in ko mislim, da ne morem pasti nižje, padem še bolj. Ampak se poberem. Zdaj vem tudi, da se včasih stvari morajo  popolnoma sesuti, da se na novo sestavijo. 

In čeprav se sesuvam, vem da je nekje iskrica. Iskrica, ki jo vedno znova najdem. Svetel drobec, ki leti, šviga. Včasih ugasne, ampak samo za trenutek. Vedno pa ostane iskrica upanja. Upanja na bojši jutri. Upanja na vse spremembe, ki nas še čakajo. Upanja na to da ugotovimo, da smo izključno sami odgovorni za svoje življenje.

Objem, S.