Ponovno sem izgubila sebe v odnosu. To je bila moja prva misel.
Potem sem se ustavila. Kaj pa, če nisem?
Vedno sem mislila, da se izgubim. V odnosih. V ljudeh. V vlogah, ki sem jih prevzela, ker se je tako pač zdelo prav.
Kaj pa, če sem samo — iskala.
Delčke sebe. Različne.
Tiste, ki ob enem človeku zadiham, ob drugem pa postanem tiha različica sebe, ki je ne prepoznam.
Poskušala sem spreminjati ton. Reakcije. Način, kako povem stvari. Ker če povem “napačno”, gre pozornost na to — ne na to, kar čutim. Stiskala sem se. Manjšala. Izginjala.
Dobivala sem drobtinice in se prepričevala, da je to dovolj.
Da sem prezahtevna, hočem preveč.
A verjetno sem hotela preveč na napačnem kraju.
Spet sem se naučila marsikaj. O sebi. O odnosu. O tem kaj sem pripravljena tolerirati in kaj ne.
Nisem zgrešila poti.
Samo ugotavljala sem kaj si želim in česa ne.
Morda se sploh nikoli ne izgubimo. Morda se samo učimo, kje ne želimo biti.
Objem, S.