Prineseš težavo. Mirno. Premislila si. Besede si zložiš v glavi. Skrbno.
Poveš kako se počutiš. Začneš z jaz stavkom, dodaš počutje. Prilagodiš glas.
In v naslednjih minutah se pogovor obrne — tako hitro, da skoraj ne opaziš kdaj.
Nenadoma se govori o tem, kako si to povedala. Beseda, ki si jo uporabila ni pravilna. Zakaj se zmeraj hočeš kregati.
In spet je tam. Tisti zid. Pogovor o tem kako komuniciraš. Namesto o težavi, o kateri si se želela pogovoriti.
Pa si vedela, da ima to ime?
Imenuje se DARVO.
· · ·
DARVO je kratica za tri korake, ki se dogajajo skoraj avtomatično.
Najprej zanikanje — “To se ni zgodilo. Pretiravaš.” Tvoja realnost se postavi pod vprašaj, preden si sploh začela.
Potem “napad” — na to kako si povedala, na tvoj karakter, na tvojo preteklost. “Vedno dramatiziraš. Zakaj delaš iz muhe slona?”
In nato zamenjava — on postane žrtev. Ti postaneš tista, ki povzroča škodo. “Nikoli nič ni vredu. Vedno hodim kot maček okoli vrele kaše. S teboj se ne da nič zmeniti. Pa ko si tisto naredila, pa tako reagirala? Saj pa nič ne morem povedati.”
Prišla si z eno temo. Odšla si s krivdo za tri.
· · ·
Zakaj je tako učinkovito? Ker udari točno tja, kjer si ranljiva. V strah da si preveč. Da dramatiziraš. Da si tista, ki ruši. Da si ti tista, ki ni sposobna reševati.
In ko te nekdo to vpraša ravno v trenutku ko si se odprla — začneš dvomiti. Ali sem res pretirala? Ali sem res rekla narobe? Ali bi bilo boljše, da sem tiho?
Nisi imela problema s komunikacijo. Imela si problem s partnerjem, ki ni hotel slišati.
· · ·
Pomembno je vedeti — DARVO ni vedno nameren. Včasih je stari obrambni vzorec, ki se sproži avtomatsko, ko nekdo čuti grožnjo. Ni opravičilo – je pa razumevanje.
In — kar je najtežje povedati — ga kdaj pa kdaj naredimo vsi. Ko smo prestrašeni, ko nas je sram, ko ne vemo kako ostati v odgovornosti, sramu .. Krivdi. Obrnemo. Napademo. Postanemo žrtev.
Prepoznati to pri sebi je začetek. Sledi pa še veliko dela.
· · ·
Kaj narediti, ko zaznamo vzorec?
Najprej — poimenuj. V sebi. Pogovor se je začel pri meni — in zdaj sem jaz problem.
Drugič — ne pojdi v past. Ko napad pride na tvoj način komunikacije, ne dokazuj da si komunicirala dobro. Vrni se k vsebini: “Razumem. Ampak moja prvotna tema je bila — in o tem bi rada govorila.”
Tretjič — opazuj vzorce. En tak pogovor je slab dan. Vzorec ki se ponavlja — ni napaka. Je sistem. In sistem, ki ga nasprotna stran ne opazi .. je “zaletavanje v zid”.
Odnos v katerem, ne moreš izraziti kako se počutiš, sčasoma duši, stiska in niti ne opaziš kako začneš izginjati – dokler te naenkrat več ni.