Prepričanja so zanimiva zadeva, ki nam vodijo življenje.Od kod izvirajo? Kdo nam jih je vcepil? Sistem. Predniki. Imamo jih, da se počutimo bolj varne. Pa se res? Vsa prepričanja nam ne koristijo. Pa se tega mogoče niti ne zavedamo. Nekatera prepričanja, ki jih imamo so zastarela in nam ne koristijo. Ampak lahko jih spreminjamo. Lahko se programiramo na novo. Splača se vprašati ali nam določeno prepričanje sploh koristi. In od kod ga imamo. Naša življenja so začrtana po premici, ki jo živimo in drvimo po tej premici. Življenje pa gre mimo nas. Ker je prav. Ker hočemo pripadnost. Ker nočemo biti tisti čudni. Na koncu ugotovimo, da nismo srečni. Šola. Delo. Partner. Hiša. Otroci. Delo delo in še enkrat delo. Morbidno rečeno, drvimo proti smrti vmes pa pozabimo živeti. Živimo v zvezah v katerih nismo srečni. Delamo delo ki nas ne osrečuje. Za denar. Za občutek varnosti. Obsojamo vse, ki so se odločili za drugačno življenje. Ki ne grejo po premici. Po premici, ki nam jo je zastavil zastaran sistem. Tudi druge hočemo ujeti v vrtinec. Ampak na koncu v vrtincu ni sreče. Samo kletka. Zato bi se na neki točki morali vsi vprašati kaj je tisto kar si želimo mi? Ne kar drugi želijo za nas. Ne pravim, da ne moremo najti sreče v premici življenja. Ampak res si moramo to želeti. Takšen potek življenja. Kaj pa ugotoviš da je nekaj več? Da si za svojo srečo odgovoren sam? In da na koncu koncev ni pomembno da se dokažeš drugim. Ampak da se dokažeš sebi. Mogoče nismo ustvarjeni za enega partnerja do konca življenja. Mogoče Hollywoodska zgodba sreče ni tudi naša sreča.

Objem,

S.