Si kdaj razmišljal, da sam sebe sabotiraš? Pri odnosih?
Še posebej, ko ti kdo poskuša priti bliže? In se začneš počutiti, kot da te duši, ti krati svobodo. Občutek, da te poskuša dati v kletko in bojiš se, da boš znova izgubil sebe.
Obrambni mehanizmi ti pričnejo delovati s polno paro. Moraš najti nekaj kar je narobe s to osebo. Da ti ne pride preveč blizu. Vsaj neko malenkost, zaradi katere ne spada v tvoje okvirje. Čeprav si nekje v sebi želiš, da bi ti ta oseba prišla bliže. Ampak delček tebe, en majhen delček tebe, je tako močen in noče biti ranljiv, noče da se ti ta oseba popolnoma približa. Ker ranljivost pomeni, da se razgališ. In tam je ta občutek, ki ti pravi, da če se popolnoma razgališ, boš zapuščen. Mogoče izvira še iz otroštva, iz izkušenj. Zaradi teh izkušenj, si se naučil obnašati na določen način, reagirati na določen način, da bi bil sprejet. Ampak to ostaja v tebi in če te bo kdo videl, te spoznal, ko pade ta maska, ki si jo tako navajen nositi, popolnoma razgaljenega, ne bo več želel ostati.
In zaradi tega, moraš čim prej najti nekaj – nek majhen izgovor. Nekaj kar ni vredu. Da lahko to osebo zapustiš preden ona zapusti tebe.
Bojiš ranljvosti – ker se bojiš, da če pokažeš kdo si, ne boš sprejeti kakršen si.
Ampak če ne poskusiš, se boš celo življenje vrtel v krogih. V krogih površinskih odnosov. In če se ne sprejmeš v celoti v vsej svoji veličini, ne moreš pričakovati, da te bodo sprejemali drugi.
In tudi če te ne sprejemajo. V večini primerov nima nič opraviti s tabo. Ampak z njihovim videnjem sveta. Včasih so eni ljudje v tvojem življenju samo zaradi lekcij. Samo zaradi tega, da se spet nekaj novega naučiš o sebi. In niso tam zato da bi ostali.
Ampak prišli bodo tudi taki ki bodo ostali. Ki bodo ostajali tudi ko bo najtežje. Ki bodo videli tvojo temno stran, jo sprejeli in objeli. Ker bodo vedeli, da skozi razpoke, skozi vse tvoje zlomljene delčke postajaš oseba, ki moraš postati.
Objem,
S.