Red flags, ali rdeče zastavice. Vsi jih vidimo, ampak se zavestno odločimo, da jih bomo spregledali. Ker kaj pa če bo drugače. Če se hočeš, se sčasoma naučiš, da rdečih zastavic ne ignoriraš, stopiš korak nazaj in jih vzameš take kot so, rdeče.
Nikoli me niso zadele, kot strela z jasnega, vedno so bile tam
Rdeče zastavice, me nikoli niso zadele kot strela z jasnega. Videla sem jih že od začetka in zavestno sem se odločila, da jih ignoriram. Na eni strani je bilo kaj si želim, vedela sem česa nočem ampak kljub temu je bila želja po bližini večja. Želja po temu, da bi me nekdo imel rad – ko pa še vedno nisem imela rada sebe. Posledično sem spregledala rdeče zastavice in ignorirala kako so se ti moški obnašali do mene. Nekje globoko v sebi, sem mislila, da si zaslužim tako obnašanje, da tako pač je.
Preigravanje vzorcev iz preteklosti in neozdravljene traume
Ampak zakaj se je to dogajalo? Zakaj se to dogaja? V bistvu je najbolj pomembno, da se zavemo, da preigravamo vzorce iz preteklosti, traumo, ki je potrebna zdravljenja. Ta razmerja so mi omogočila, da sem se počutila podobno, kot sem se že počutila v preteklosti. To mi je bilo znano in mislila sem da je to edino kar obstaja. Neslišana. Brez varnosti. Ampak to je bila varnost, ki sem jo poznala. Varnost, ki sem si jo interpretirala narobe. Ni jim bilo mar če so me prizadeli in tudi jaz sem bila pripravljena ignorirati to. Vse samo zato, da bi bila ljubljena na način, ki sem ga bila vajena. Na koncu koncev sem z izgovori ščitila ravno tistega, zaradi katerega sem trpela. Ker ni znal boljše. Sočustovala sem s njegovim obnašanjem. Videla njegove vzorce, vedela zakaj se tako obnaša in to mi je omogočilo, da sem vedno našla opravičilo. Pri tem sem svoje potrebe postavila na stran. Nisem upoštevala sebe. In nisem si hotela priznati, da je takšno obnašanje nesprejemljivo, ne glede na to, kaj se je tej osebi dogajalo v preteklosti.
Izhod iz toksičnih razmerij, zaključek kroga
Nekje v sebi sem vedno vedela, da ta razmerja za mene niso dobra. Da v bistvu s tem ko branim njih, prizadenem sebe. Ampak nisem se mogla ustaviti. Nisem mogla čez sebe. Nisem mogla rečti ne in nisem se vedela postaviti za sebe.
Tam je bil tudi občutek, da jih moram rešiti, da je to moja naloga. Če se bom le dovolj potrudila bo boljše s pogovori, razpravami, rešila ga bom. Začela sem raziskovati stile navezovanje, narcisistične motnje, probleme z intimnostjo. Psiholog v meni ga je hotel rešiti.
Minilo je nekaj časa, da sem se začela spraševati o svoji vlogi v vsem tem. Kaj so moje potrebe? Morala sem priti do točke, kjer sem bila jaz bolj pomembna kot to, da bi rešila njega.
Ali kdaj zadevi prideš do dna?
Na tej točki delno razumem, kako vse to deluje. Poustvarjamo traume iz preteklosti, ker se želimo od njih pozdraviti. Želimo zadevi priti do dna. Želimo nek zaključek. Priti do zmage. Ampak večinoma to delamo podzavestno in sami sebe še bolj izpostavimo traumam. Kopičimo jih. Boleči vzorci teh razmerij se ponavljajo. Večinoma zaznamo, da nekaj “ne štima”, da nekaj ni vredu, ampak naš sistem je naravnan na to pomanjkanje varnosti. To nam je znano. Zato to ne zaznamo kot grožnjo.
Če se s tem začnemo zavestno ukvarjati sčasoma ugotovimo, da je ta občutek v našem telesu alarm, da je nekaj narobe. In čeprav čutimo ob tem nek občutek varnosti, je ta občutek varnosti samo pokazatelj, da nam je to znano in da bi bilo boljše, da se umaknemo. Potem pridemo do točke ko nas tak občutek več ne privlači. Ljudje, ki so spadali v naš kalup in hranili naše traume sčasoma odpadejo. In mi prilezemo do tega, da več ne čutimo potrebe po tem, da bi koga koli reševali, da vidimo rdeče zastavice in sebe postavimo na prvo mesto.
Ampak kako pa nadaljevati, ko se nam neznano zdi dolgočasno? Ko prepoznamo vse te stvari in v življenje začnemo privlačiti ljudi, ki so dobri za nas, nam pa se zdijo dolgočasni, ker ni “drame”? Tudi s temi ljudmi zdravimo. Ampak na drugačen način. Kakšen? O tem pa mogoče naslednjič …
Objem,
S.