Vsi bijemo svoje bitke

Bolečina rodi najlepše besede. Trpljenje ustvarja in riše po platnu. Ko te najbolj duši, ko misliš, da si v kletki iz katere ne moreš ven, se rodijo ideje. Včasih misliš, da je tvoja iskrica ugasnila. Da si v črni luknji iz katere se ne boš nikoli rešil. Takrat pisalo lažje teče po papirju. Takrat besede letijo in pletejo zgodbo. Odpor je velik. Ampak ta odpor ustvarja. 

V iskanju ravnovesja

Zakaj moramo tako močno čutiti? Ko si srečen, bi najraje objel celi svet.. Ampak prav toliko koliko si srečen, tako hitro strmoglaviš v brezdno. Iščemo neko ravnovesje, nekaj vmes. Ampak koliko je sploh realna naša želja po ravnovesju? Če gledaš bitje srca. Linija. Linija skače gor in dol. Kaj se zgodi ko se linija zravna? Srce ti več ne bije. Kdo nam je pravzaprav vcepil idejo, da je naša potreba po ravnovesju tako velika? 

Ko sem nesrečna pišem 

Pisanje je moj ventil. Ko pišem – razmišljam. Včash besede kar same najdejo pot. Same se razlijejo po papirju. Vsi bijemo svoje bitke. Zunanjemu opazovalcu ni nikoli jasno, zakaj je tvoja bolečina tako velika, če so zadeve rešljive. Če je vedno izhod. Ni mu jasno, da ti tega izhoda trenutno ne vidiš, ker si preveč vpet v dogajanje. Ker je konec koncev to tvoje življenje, ki ga trenutno ne veš urediti. Kamor koli se obrneš naletiš na novo oviro. Tvoji demoni so preveč veliki, preveč so zrasli.

Strah in notranje bitke

Bitke se dogajajo znotraj tebe. Navzven so mikroskopske. Nekdo, ki te res dobro pozna. Vidi drugačno barvo glasu. Zazna, da je nekaj narobe. Čuti te. Vidi tvojo temo. Ti ljudje so zlata vredni. Ker so tu. Ker ne pobegnejo in se ne prestrašijo tvoje teme. 

Predvsem smo dobri igralci 

Ugotovila sem, da smo dobri igralci. Da sem jaz dobra igralka. Da se skrivam za nasmehom. Da zamahnem z roko, ko bi mogla kričati. Da se delam nedotakljivo, ko sem ranljiva. Je to dobro? Ni. Je pa to en kup obrambnih mehanizmov, ki izvirajo od tam nekje. Ampak mogoče jih je vedno manj. Mogoče sčasoma postane lažje.

Kaj sploh hočem povedati? 

Da upam da veš, da nisi sam. Da se ti s svojimi demoni ni treba boriti samemu. Da je tam nekdo, ki opazi. Ki ti ponudi roko. Vedi da nisi sam. Tudi ko misliš da si. Tu sem jaz. Tu smo vsi. Vsi bijemo svoje bitke. In vsem nam je včasih preveč. In to je ok. In ok je prositi za pomoč. In ok se je ustaviti. In ok je rečti dovolj mi je. Ampak karkoli že delaš, ne ostani na dnu. Če potrebuješ si vzami čas zase. Če treba se izoliraj – ampak samo zato, da si nabereš novih moči. Podeli svoje strahove s kom, ki mu zaupaš. Sprejmi roko, ki se ti ponuja. Upaj si povedati, da nisi ok. Da te tišči v prsih. Povej kaj te teži. Predelaj. Poglej vase. Ker veš kaj? Tudi iz teme lahko prilezeš. Vedno znova. In vedno znova te ta tema nekaj nauči. Če ji le pustiš. 

Objem,

S.

p.s. obstaja možnost, da je post napisan nerazmljivo. obstaja možnost, da ti ni niti malo jasno kaj sem želela z njim povedati. in obstaja možnost, da je ta post bil samo moj ventil.