Pravijo, da nam telo sporoča, ko je kaj narobe v psihi. Da je vse povezano. Da je vse energija in mi smo energijsko telo. In res, vsako bolezen, vsako bolečino lahko povežemo z dogodkom, z občutjem, traumo. Kot traumo dostkrat zaznavamo velike stvari, smrt, izgubo, ne zavedamo pa se, da so tudi mini traumatične izkušnje, ki iz nas izvabijo prav tako realna čustva, s katerimi bi se morali spopasti. 

Ali smo res tako zanič pri predelovanju čustev, da zaradi tega zbolimo? 

Za sebe, bi lahko rekla da to kar drži. Celo življenje imam probleme z anginami, ki se razvijejo iz danes na jutri. Skoraj za vsako vem povedati, kako sem se takrat počutila ali kaj je bilo narobe. Grlo je povezano s tem, da smo jezni na nekoga, da ne vemo povedati kaj nas pesti. In za sebe, bi lahko rekla da to kar drži. Polno potlačenih čustev, ki jih nisem vedela izraziti. Polno prepričanj, moraš biti močna, ne pokaži čustev, ker te bodo zavrnili. Nabrala so se skozi leta. 

Še en dokaz so ledvice. Zaradi bolečin v ledvicah, brez vnetja mehurja, sem bila v bolnišnici. Ledvice so strah. Glej ga zlomka. Situacija je ustrezala točno temu. Ker takrat, me je bilo strah. Zelo strah. In tega straha nisem vedela razložiti niti ga predelati. 

Dosti je sprejmanja sebe 

Ko enkrat začneš delati na sebi ne moreš več nazaj. Na nek način si lahko vzameš oddih, ampak zares si ga ne moreš. Ko poskušaš pozdraviti svojega notranjega otroka, ugotoviš da je tam še jezen najstnik. Toliko potlačene bolečine, jeze, strahu. In na eni točki ugotoviš, da čutiš nekaj pa ne veš kaj je to, ker čustva niti ne veš poimenovati. Pogosto sem zmedena in dostikrat samoreflektiram, zakaj se tako počutim in na kaj se navezuje. Včasih odgovori pridejo sami od sebe. Včasih pridejo takoj. Včasih čez nekaj dni pod tušem. Zakaj pod tušem? Nimam pojma. 

Spirala čustev

Čustvo vse skupaj traja 90 sekund. Ampak mi smo mojstri v tem, da se začnemo spuščati po spirali. Namesto, da bi si priznali kaj čutimo, to sprejeli in spustili. Mi potujemo po spirali. Mislim, da smo že vsi vsaj enkrat bili tam, če ne celo večkrat. Nekaj se zgodi, sproži v nas čustvo, ne vemo točno kaj je, ne vemo se ustaviti in o tem razmišljamo cele dneve, sestavimo milijon scenarijev, naložimo vse pretekle izkušnje in spirala je vse večja in večja. Dejansko naredimo iz muhe slona, kot bi temu rekli. 

Spopadanje in učenje predelovanja čustev 

Včasih si mislim, da bi mi bilo v življenju dosti lažje če bi me v šoli naučili osnove predelovanja čustev, kot vse tiste odvode in integrale, katere zdaj tako ali tako ne vem več izračunati.

In kaj se zgodi pri 33 letih? Poskušam različne tehnike, učim se, srkam znanje kot spužva, pa se kljub temu včasih zgubim, pa kljub temu včasih potrebujem odmor od sebe. 

Kljub temu včasih stopim 2 koraka naprej in 3 nazaj. 

Tehnike predelovanja čustev

Vsak mora najti svoj način spopadanja s čustvi. Moraš pa vedeti, da tvoja čustva so pomebna in da je ok, da se počutiš tako kot se počutiš. 

Brain dump

Tehnika, ki se je za mene izkazala kot uspešna, je pisanje. Zjutraj, takoj ko se zbudiš, ko misliš da nimaš nič za povedati napišeš 5 strani v zvezek. Sprva bo mogoče izgledalo kot, kakšna bedarija je to, saj pa nimam nič za povedati. O čem pa naj pišem. Ampak sčasoma se ti začne odpirati, sčasoma začneš sebi postavljati vprašanja in nanje odgovarjati. Prideš do AHA-momentov*. 

Ta tehnika, mi pomaga tudi zvečer. Ko na papir spravim vse kar me je mučilo tisti dan. S čim sem se spopadala. Naslednji korak bi bil, da odpustim vsem predvsem pa sebi za tisti dan. In ga pustim v “včeraj”. Lažje zaspim in ni nobenega premlevanja pred spanjem. 

Edina napaka, ki jo mogoče še zmeraj delam, je da nekatere stvari, dogodke predelam kar sama s sabo na papirju. Namesto, da bi jih predelala z ljudmi, ki se jih tiče določena zadeva. Ampak včasih se mi zdi, da ni vredno. Mogoče je to še en korak naprej, ki ga bom morala ponotranjiti. 

Gibanje 

Baje, da bi naj ljudje traume, občutke, potlačena čustva skladiščili v telesu. Predvsem ženske v bokih. Torej gibanje. Joga za sproščanje čustev, položaj žabe. Sprehod. Vse kar telo spravi v gibanje. Ne maram teka. Ampak ko sem jezna tečem. Ko sem jezna čutim takšen naval vseh čustev, da včasih težko razberem, da sem zares samo jezna. In takrat tečem. Čutim v telesu da potrebujem to. In tečem doker se mi ne zbistrijo misli. Potem razmišjam zakaj me je nekaj tako prevzelo. Pri jezi pomagajo intenzivnejše vadbe. Fizično delo. Jeza mora ven fizično. 

Potem je tu še ples. Prideš nazaj v stik s seboj. Ni treba, da so točno določeni gibi, samo migaš na ritem glasbe. Brez obsojanja. 

Avto in glasba

In včasih se samo vsedem v avto navijem glasbo in vozim brez cilja. To me sprošča, mi sprazni glavo. Glasba je lahko melanholična, včasih je “težki metal” in čisto kričanje. To me vrže v najstniška leta, na katera če gledam sedaj od daleč, vidim, da sem bila večinoma jezna. Ampak kdo pa ni bil. In včasih iz sebe ne spravim niti glasa. Včasih se pojem (beri: “se derem”), kar me popelje k naslednji tehniki spopadanja – kričanju.

Kričanje 

Mogoče zveni malo smešno. Ampak pomaga tudi kričanje. Če nočeš, da je očitno greš na koncert. Če hočeš združiti prijetno s koristnim greš v gozd in se nadihaš še svežega gozdnega zraka. Edino preveri, da ni blizu kakšnega lovca, žive duše, jelena, da jih kje ne prestrašiš preveč. Ampak kričanje sprošča. Sproti in odpre grlo. Zastalo energijo. 

Ali veš tudi ti kakšno učinkovito tehniko? Jaz se še učim in iščem svoje. Ampak hej, vsaj trudim se. 

Objem,

S.

*AHA-moment – je trenutek, ko najdeš zadnji del sestavljanke. Ko se ti stvari sestavijo. Ko končno vidiš večjo sliko, ne več samo delček. Ti trenutki so dragoceni.