Vedno sem bila raje v ozadju. Nisem se želela izpostavljati. Najbolj strašen je bil strah pred – narediti napako. Prevzeti odgovornost. Ampak nisem se zavedala, da ljudje pač delamo napake in da je važno samo to, da se iz njih nekaj naučimo. Da je življenjsko, če ti kdaj spodleti, da kiksneš. Da je to normalen proces življenja. Ker tisti, ki ne dela napak, ne dela nič.
Enkrat ko zlezeš iz lupine
Zdaj se vedno bolj zavedam, da enkrat ko zlezeš iz lupine, da več ne moreš nazaj. Da ko začneš izražati svoj glas, ko se začneš postavljati za sebe, v kar spada tudi da stojiš za svojimi dejanji, več ne moreš nazaj. Čeprav je prva reakcija, da bi se najraje skril nazaj v lupinico, da bi najraje izginil iz obličja zemlje. Se zakopal nazaj v pesek. Žal tega več ne moreš narediti. In življenje postane eno konstantno stopanje iz cone udobja. Izziv za izzivom.
Ampak konec koncev življenje ni ravna črta. So vzponi in padci.
Kaj pa ko ti spodleti?
Vstaneš, obrišeš blato s kolen in greš dalje. Napako poskušaš popraviti in greš. Ali pa vse skupaj pustiš in se ne zaletavaš z glavo v zid. Velikokrat pozabimo, da je to človeško. Da smo tudi kot otroci, večkrat padli preden smo shodili, pa nismo niti razmišljali o tem, da več ne bi vstali. Zakaj to kot odrasli pozabimo? Kdo nam je sploh vcepil, da ne smemo delati napak?
In prevzemanje odgovornosti?
Ja zmotil sem se. Moja dejanja so imela posledice. Moje odločitve imajo posledice. Veš česa pa se bolj malo ljudi zaveda? Da tudi ko se ne odločiš, si se odločil. Tudi ko čakaš, si se odločil. Bi ali ne bi? Čakaš. Torej ne bi. Torej nisi. Stagniraš. Včasih ugotovimo, da odločitev, ki smo jo sprejeli ni bila dobra, ampak časa na žalost več ne moremo zavrteti nazaj. Prevzememo lahko samo odgovornost in se soočimo s posledicami. Včasih nam uspe le-te ublažiti, včasih ne. Ampak življenje ne čaka, gre naprej.
V vsem tem procesu napak in posledic
… pa je najbolj pomembno, da nismo prestrogi do sebe. Da se zavedamo, da smo še vedno v prvi vrsti ljudje in ne roboti. Ker napake so, so ble in vedno bodo. Ko jih več ne bomo delali … bomo mrtvi.
Do naslednjič ..
Objem, S.