Partnerstvo kot smrtna obsodba

Ljudje si partnerstvo, zvezo predstavljamo na različne načine. Ko se pogovarjam, se mi zdi da jih veliko to dojema kot kratenje svobode. Ker ko si v zvezi, več ne moreš početi kar se ti zazdi, ker ne moreš več slediti svojim sanjam. Konec je s tabo. Sledi samo še dosti prilagajanja, kreganja. Včasih razmišljam, če se samo meni zdi ali sem res tako naivna da sanjam o zvezi, ki ni nič od tega. Mogoče zahtevam preveč, ampak za sebe si ne predstavljam, da sem v razmerju omejevanja, ki mi več vzame kot da.

Kaj je sploh svoboda?

Večkrat sem spraševala ljudi, kako si predstavljajo svobodo? Kaj je njihova deficija svobode. Večina odgovorov, ki sem jih dobila, so bili, da nočejo, da se jih omejuje, da se jim govori kaj lahko in kaj ne smejo početi. Včasih sem drezala še globlje, ker sem pri moških občutek svobode povezovala tudi s tem, da se zabavajo vsak vikend, da menjujejo partnerke. Ampak večina teh moških sploh ni imela razburljivega seksualnega ali družbenega življenja.

Iz tega izhaja moja misel, da mogoče pa je svoboda samo izgovor, za to da ne upaš pogledati globlje v sebe, da se ne upaš razgaliti in biti res intimen z nekom in da verjetno nimaš interesa te osebe spoznati, medtem ko ti je nek površen odnos z njo dovolj. Da se ti ne da komunicirati in da nočeš rasti v odnosu. In strah pred tem, da te bo nekdo omejeval in te ne bo razumel. Ampak do enih globin ni mogoče priti, če si sam. Ene rane lahko pozdraviš samo v odnosu.

Zveza kot smrtna obsodba

V “modernih” časih v katerih se trenutno nahajamo, se razvija polno enih odnosov, ki so “brez obveznosti”. Razne situacije, odnosi, ki temeljijo na spolnosti. Ker ti ni treba razlagati kje si bil, s kom si bil, kam greš. Ampak ali so ti odnosi res tako “svobodni” kot si govorimo? Ker iz izkušenj se prej ali slej tudi tak odnos zakomplicira. Pomanjkanje komunikacije, zaupanja. Ker zadeve niso dorečene. In hočeš nočeš je ena stran prizadeta. Čeprav nevede. Velikokrat zaradi lastnih pričakovanj, neizgovorjenih besed, čustev.

Lažje je končati situacijski odnos kot zvezo?

Mogoče imajo situacijski odnosi, nekaj opraviti tudi z zaključki. Zvezo je vedno težko zaključiti. Težko je prizadeti nekoga, mu povedati, da ne želiš več svoje poti nadaljevati z njim. Pri situacijskih odnosih je mogoče malenkost lažje. Pač nehaš se odzivati, odmakneš se. In ker celotna ideja temelji na tem, da to ni zveza, se ne rabiš opravičevati, ne rabiš “prizadeti” druge osebe. Sam sebi ponudiš izhod. Ker konec koncev si se dobival samo zaradi ene stvari, zakaj bi bil sočloveku dolžen kakršno koli obrazlago zakaj situacije več nočeš nadaljevati. Trenutno ti ni do tega in pač ne boš. Ampak seveda, če se čez pol leta spet spomniš, da bi, se seveda, da lahko prikradeš nazaj. In tako se vrtiš v krogu toksičnega odnosa, ki mogoče sploh ni vreden vse te izgubljene energije.

Kako si jaz predstavljam partnerski odnos?

Moje predstave so se čez leta spremenile. Čeprav me je še vedno strah. Predvsem tega, da bom v odnosu izgubila sebe. Vendar pa se dolgo nisem zavedala, da sem tudi v situacijskih odnosih izgubljala sebe. Na drugačen način, ampak nisem bila zvesta sebi in svojim resničnim potrebam.

Mogoče sem naivna, ker mislim, da bom na neki točki kljub “modernim” časom prišla do odnosa v katerem se ne bom počutila ujeto. Kaj bi rada takrat ..

… Takrat bi rada da veš ..

… da te ne mislim spreminjati. Ne mislim te piliti in oblikovati. Nisem tvoja mama, da bi te vzgajala. In nisem policajka, da bi ti pisala kazni in te omejevala. Da nočem na nobeni točki postati “tista tečna ženska” in tista, ki to bo solila pamet.

Ampak k temu moraš tudi ti prispevati. Tvoje besede mi niso dovolj, podkrepljene morajo biti z dejanji. Ker priznam, dostikrat sem bila razočarana in raje imam, da mi ne daješ praznih obljub. Nočem, da mi obljubljaš stvari samo zato, da bo “mir v hiši”. Vem da vsi delamo napake in včasih obljub ne moremo izpolniti, pa če bi si jih še tako želeli. Takrat prosim pristopi k meni in priznaj, da se ti ni izšlo. Ker bi rada razumela, rada bi vedela kaj se dogaja s tabo.

Ampak vem, da je partnerstvo obojestransko in da tudi jaz moram konec koncev prispevati svoj delež. Zato mislim da, ti pa lahko ponudim vzpodbudo in podporo na tvoji poti. Dogodivščine. Dosti smeha. Nekaj bo tudi čudnih vprašanj, hecnih debat. Ker v moji glavi se marsikaj dogaja. Skupaj lahko rasteva, se učiva in premagujeva vsakodnevne ovire.

Rada bi, da sva življenjska sopotnika in da v procesu ne postaneva tujca. Da veš, da se name lahko obrneš še s tako banalnim problemom ali skrbjo.

In konec koncev bom razumela tudi, če potrebuješ svoj prostor. Ker ga včasih potrebujem tudi jaz. Da zložim svoje misli v predalčke. Da razmislim o stvareh.

Morda je utopično, da si tega želim in morda sem naivna. Ampak rada bi verjela, da je tak odnos dosegljiv tudi zame.

Do naslednjič ..

Objem,

S.