V življenju srečujemo različne ljudi. Všeč mi je prispodoba, ki sem jo slišala pred kratkim, da so ljudje, ki pridejo v naše življenje ogledala, okna ali vrata. Da dejansko ko rastemo, zdravimo sebe in napredujemo v življenju, se to vidi na naših odnosih, predvsem partnerskih. 

Ogledala nam kažejo našo senco, vse naše vzorce in pritiskajo na naše sprožilce

Najprej bi naj srečevali ljudi, ki so nam ogledala. Kaj to točno pomeni? To so ljudje, ki nas učijo najtežje lekcije v življenju. Prinesejo nam tisto česar se bojimo, tisto kar je globoko v nas pa si ne upamo priznati. Podzavestne vzorce. Pokažejo nam vse naše rane, ki so potrebne celjenja. Našo senco. To so odnosi, ki nas vlečejo vase, ki jih zelo težko pretrgamo. 

Lahko bi jih imenovali tudi karmični odnosi. So burni, vihravi, strastni. 

Odhod teh ljudi je navadno zelo boleč, ali po drugi strani osvobajujoč, ko končno ugotovimo svojo vrednost in stopimo naprej. Včasih dobimo še par priložnosti, ki nam prinašajo enako, ki so kot preizkušnja ali smo se res naučili tisto kar smo se morali. Ali končno vemo kakšna je naša vrednost. 

Okna so priložnost, da vidimo nekaj novega, drugačnega od dosedanjih odnosov 

Sledijo okna – to so tisti partnerji, ki pridejo v naše življenje zato, da nam pokažejo kaj je mogoče. Nekdo, ki je približek tega kar si želimo, vendar ni točno to. Pokaže nam okno možnosti, nekaj čisto drugačnega kot smo vajeni in kar smo izkusili v preteklosti. Vendar tudi to okno ni oseba, ki bo ostala v našem življenju. S tem odnosom lahko spoznamo spet druge nianse sebe, v odnosu do drugih in do sebe.

Ko skozi odnose delamo na sebi, se spoznavamo, dobimo ključ do vrat

Vrata so možnost, da stopimo v nekaj novega. To je tista oseba, ki stopi v tvoje življenje in je njen namen, da tudi ostane. Ampak ta vrata se “odprejo” komaj ko pozdraviš rane, ki jih je potrebno ozdraviti, skozi odnose iz preteklosti. 

Iz izkušenj se lahko mnogo naučimo, če to želimo

Včasih ko se takšni odnosi končajo, ne vidimo večje slike. Slika se nam sestavi šele kasneje. Če gledam nazaj na svojo zgodovino partnerskih odnosov, bi točno vedela povedati zakaj je bil kateri odnos dober oziroma slab. Skozi vsakega sem spoznala delček sebe, svoje sence, svojih vzorcev. Spoznala sem kaj hočem in česa nočem. Hitreje prepoznam rdeče zastavice. Če določenih izkušenj ne bi imela, bi se pri naslednji zgubila v toksiki. Čeprav se še vedno iščem in spoznavam sebe v odnosu do drugih, spoznavam svojo senco, jo sprejemam in spreminjam, mislim, da sem na eni točki uspela priti do “okna” in se zazreti v delček nečesa, česar do sedaj nisem bila deležna. Morda… morda … pa tudi jaz …

.. dobim ključ do vrat?

Objem,

S.