Nenehno smo v iskanju pravega, čakamo znake in se sprašujemo, če je to to? Je to ziher to? Kaj pa če ni? Dvomi .. če bi bilo TO-TO bi vedel. Pa res kdaj lahko zagotovo vemo? Nebuloze kot: Ko ga bom zagledal bom vedel. Spodnesla mi je tla pod nogami. Prižgal je ogenj v meni.
Sprašujemo prijatelje, kdaj so vedeli? Gledamo hollywoodske filme, v katerh je vse tako pravljično v katerih je vedno srečen konec in ki so nam konec koncev skazili pogled na odnose. Pravljična ljubezen. Pa si se kdaj vprašal, da kaj pa se zgodi po “srečnem koncu” v filmu? Ko nastopi življenje. Bolezni. Izzivi. Izguba službe. Depresija. Otroci. Kaj pa ko več ni vse filmsko?
Kaj pa iskanje kemije, metuljčkov v trebuhu?
Vsak odnos ima cikle
Verjamem in vem, da ima vsak odnos cikle. Na začetku je vse tako novo, lepo, vzburljivo. Zaljubiš, mogoče so metuljčki, vse gledaš skozi rožnata očala. Mogoče je počasna ljubezen, rad se družiš z osebo, fajn ti je.
Čakaš na vsak stik, želiš si njegovega dotika, vsak trenutek želiš preživeti z njim. Zanima te vsaka podrobnost njegovega življenja. Vsaka tvoja misel se začne in konča z njim.
Zaljubiti se ni težko. Ni delo. Velikokrat slišimo različne pravljične zgodbe. Samo prišel je, vedela sem da je to to. Spodnesel mi je tla pod nogami.
“Zaljubiti se” je spontana izkušnja. Zgodi se. Ampak po nekaj mesecih, letih, zaljubljenost zbledi. Postane vse megleno. Takrat se ponavadi tudi začnemo spraševati, če je to to in kam to sploh vodi. Faze medenih tednov je konec.
Konec faze medenih tednov?
Klici več niso tako pogosti, želiš si čas zase, manjka ti tisti občutek kot je bilo na začetku. Mogoče pa več nisem zaljubljen? In ne verjetno nisi. Ker mine začetna euforija.
Kar se ti je prej zdelo prikupno postane nadležno. Postane navada. Postane monotono.
Sprašuješ se kam si prišel? Nekaj ni vredu. Iščeš izgovore, iščeš nekaj – probleme kjer jih ni.
Iščeš tisti občutek, ki si ga čutil na začetku. Trenutke sreče. Vzroke izven sebe.
Črvek nam vrta po možganih začnemo se spraševati
Najpogosteje se zgodi, da iščemo potrditev zunaj sebe, pri drugih ljudeh. Radi bi spet gledali skozi rožnata očala. Novi in naslednji najbolj vzburljiv “hit”. Nov sexualni partner. Nova povezava. Najdemo novi hobi, se zakopljemo v delo, spijemo kozarec več kot ponavadi. Z zunanjimi dražljaji poskušamo zapolniti manjko, ki je v nas. Pri vsem tem se nehamo pogovarjati, nehamo komunicirati. Nehamo se truditi in nehamo graditi. Pometemo vse pod preprogo.
Redkokdaj se zazremo vase in se vprašamo, ali vzrok za naše neugodje leži pravzaprav v nas in kako si mi sami lahko damo tisto “srečo” namesto, da to pričakujemo od partnerja, ki nam konec koncev ne ve brati misli.
In ja lahko se ponovno zaljubimo v novo osebo. Spet smo našli trenutek sreče, počutimo se boljše. Mislimo, da smo našli tisto kar nam je manjkalo. Ker je vse novo, ker je drugačna oseba, ker smo spet dobili tisti “hit” ki smo ga iskali. Ker je nova izkušnja. Kljub temu pa se ujamemo v enak krog, v enak cikel, nekaj mesecev ali nekaj let kasneje. In se vrtimo in vedno znova ponavljamo enake izkušnje čakamo pa drugačen izzid. Ali ni celo Einstein rekel, da je definicija norosti ravno to? Delati vedno znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate?
Kaj pa če ključ za uspeh ni, da najdemo pravo osebo?
Ključ za uspeh po mojem mnenju ni v temu, da najdemo pravo osebo. Ampak v tem, da se naučimo ljubiti osebo, ki smo jo našli in se vedno znova zaljubimo. V vsak košček bitja te osebe, v vse njene sence in svetlobo.
Ljudje prepogosto krivdo valimo na svoje partnerje in za to da smo nesrečni iščemo manjke zunaj sebe. Redko kdo pa se zazre v sebe in si resnično prizna kakšne potrebe niso izpolnjene in kaj od tega lahko da sam sebi.
Kaj če je ključno, da se naučimo funkcionirati z osebo ki smo jo našli. Kaj če je ljubezen izbira?
Ni se težko zaljubiti. Filmi nam prikazujejo začetke ljubezni, srečen konec. Kaj pa se zgodi po tem? Ko nastopi delo? Ko moraš nek odnos vzdrževati? Kaj če sta za uspešen odnos potrebna samo dva človeka, ki se odločita, da bosta vzdržavala ta odnos? Da bosta rasla in se učila komunicirati? Ki se zaobljubita, da bosta dan za dnem izbrala en drugega in sta pripravljena na izzive, ki sledijo, da bosta vložila čas, energijo in skupaj gradila odnos? Da si bosta iskreno priznala, ko bodo stvari postale monotone in se lotila razbijanja monotonije?
Seveda pa vse te odločitve ne morejo biti enostranske, zahtevajo trud iz obeh strani. In delo na sebi.
Mislim, da je ljubezen izbira. Da “pravi” partner ne obstaja, ampak je to tista oseba, za katero se odločimo. Da partnerja ne bi smeli dušiti, ampak ga vzpodbujati k rasti. Prav tako pa bi on to moral reflektirati nazaj na nas.
*Opomba: Napisani sestavek kljub temu ni razlog, da vztrajamo v toksičnih razmerjih. Enostranski trud za razmerje, psihična ali fizična zloraba, nikakor ni razlog da ostajamo v razmerju. V razmerju mora biti trud iz obeh strani. Ustvarjeno moramo imeti neko varnost, se počutiti slišane, ali vsaj delati na tem da slišimo partnerja v stiski in da on sliši nas.
Objem,
S.